Tudi sama sem in še imam okrog sebe takšne ljudi, imam pa tudi dve
resnično dobri prijateljici, s katerima se pogovarjam o vsem, jima
popolnoma zaupam in enako onidve meni. Z eno sva prijateljici cca. 15
let (od osnovne šole), z drugo pa cca. 5 let (konec srednje oz.
študentska leta). To sta edini pravi prijateljici in srečna sem, da jih
imam v svojem življenju. Ostale so kolegice, s katerimi se občasno
slišim, pokličejo me, ko me potrebujejo (ne vse, ampak večina)...,
ampak se s tem ne obremenjujem, ker mi ne pomenijo toliko, da bi bile
vredne tega. Če imam čas in če mi je do tega, da se vidimo se vidimo,
drugače pa jim rečem, da mi ni oz. da nimam časa - enako je s pogovori
po tel., če mi je se pogovarjam, drugače pa rečem, da se slišimo kateri
drugi dan, ker nimam časa. Nobena ne zameri in tudi jaz ne zamerim
njim, če me ne pokličejo. Navadila sem se na to, da takšni ljudje
obstajajo in odločila sem se, da gledam nase in da delam to kar mi je
ok. Če pa mi katera kaj reče, kako to, da nimam nikoli časa..., pa ji
povem, da mi pač ni všeč, da pokliče samo takrat, ko kaj potrebuje in
da sem se odločila, da če drugače nima časa zame, ga tudi jaz ne bom
imela za njo, takrat ko ona to želi. Če želi, da sva kolegici bo to
spremenila, če ne pa tudi prav. Takšni ljudje nimajo pomembne vloge v
mojem življenju.