Pretirana občutljivost

Pri meni je taka, da včasih mi včasih noče kdo kej takega povedat ali pa nardit, da ne bi potem blo kaj narobe. Pa vem da to moti mojega in mogoče še koga.
Kaj naj nardim kako naj to spremenim? trudim se, čeprav naj bi veljalo pravilo bodi to kar si.
Mogoče pa se ne izrazim tako kot bi mogla in se potem rajš zaprem vase in se zjočem al pa trmam.

soraia,
za doživljanje, kot ga opisuješ, je značilno, da oseba izgubi distanco- do druge osebe, do filma oz. likov v filmu ipd. Gre za pojav t.i. zlivanja, torej ko doživljamo, da je neka izguba (recimo jeza, hlad, nasprotnika v prepiru ali pa smrt oz. trpljenje nekoga v filmu) vezana na nas. Torej, če povem zelo preprosto- če tebi ljuba oseba gre ali te da na distanco, potem to občutiš, kot bi izgubila del sebe. Ker ni trdne meje med teboj in drugim- ker sta kar oba eno.
Zlivanje je značilno za simbiotične odnose, ki se dajo dobro transformirati v psihoterapiji.

Moja "občutljivost" se pa bolj nanaša na to, kar mi kdo reče in kako mi kdo kaj reče. Diskurz.
Včasih sem tako dlakocepska, da je že res groza, ampak rešit se pa tega ne znam. Vedno najdem razlog, zakaj moram tisti stavek razumet s točno določenim prizvokom. In potem vsi govorijo, naj ne bom tako občutljiva ?!

Še ena med občutljivimi. 

Mene vse zelo hitro prizadane, sploh kaj si kdo misli o meni. Potem se pa takoj začnem sekirati pa postanem slabe volje, ko me nekdo lahko tako hitro prizadane. Mogoče je to povezano tudi z mojo nesamozavestjo, ne vem.

No da se še vam jaz pridružim. Najbolj sem občutljiva na opazke o meni in mojem videzu. Že samo napačen pogled ali beseda mi lahko pokvari dan-teden..in se o tem sekiram tako da spat ne morem. Pa nasploh me užalijo nesramni ljudje, tudi če jih ne poznam...in mi njihovo mnenje sploh nebi smelo bit pomembno, ampak mi je. Včasih sem jokala vsak dan zarad kakšne bedarije. Zdaj je že bolj oz postajam vedno manj občutljiva....mogoče pridobivam na samozavesti.

No, današnji dan me je tako vrgel iz tira, da sem morala nekaj napisati. Predvsem me zanima vaše mnenje, če je bila že katera v takšni situaciji...

Zadnja leta opažam (pa ne samo jaz - v bistvu vsi okrog mene in mi to tudi povejo), da sem ekstremno občutljiva. In to res preveč - načeloma se mi zdi (tudi to mi drugi pravijo), da sicer v življenju delujem samozavestno, suvereno, vedno sem bila med najboljšimi v šoli, imam veliko poznanstev, nimam nekih blaznih problemov doma, nimam težav s komuniciranjem na splošno (niti najmanj), hitro navežem stike itd. Ampak v bližnjih osebnih odnosih pa, kot da se ne znam kontrolirati: včasih se enostavno počutim totalno nemočno in potem samo v jok.

Največkrat se mi to dogaja v osebnih konfliktih - človek mi nekaj reče in meni se ulijejo solze; vedno se počutim nekaj krivo in ne prenesem očitkov (veliko teh je pač tudi neutemeljenih, ampak jaz se enostavno ne znam postaviti zase v takšnih primerih in mi kar zablokira vse). Težko tudi debatiram o stvareh, ki so mi osebno blizu, ker se takoj počutim osebno prizadeto in me emocionalnost totalno zanese. Jaz res ne vem, kaj storiti. Danes mi je fant ponovno rekel, da sploh ne sme nič kritičnega rečt, ker se bom spet začela cmerat

Še en primer: štirinajst dni nazaj sem dala odpoved v službi (sicer študentsko delo - nič ni bilo problemov; le preveč dela so mi naložili in delovno mesto je dokaj odgovorno - med izpiti pa sem potrebovala več časa in sem morala prekiniti) No, in ko sem morala to povedati, sem se skoraj zjokala v pisarni pri šefu (začel se mi je tresti glas, solzne oči itd.). V glavnem PATETIČNO. In sem videla potem, da je bilo vse to čisto neupravičeno - ker je bil tako prijazen do mene, da si sploh predstavljat ne bi mogla... Ampak jaz sem se tako napsihirala v glavi zaradi tega, da me je čisto vrglo.

Jezna sem sama nase. Kot da se v osebnih odnosih ne znajdem in neprestano iščem neke potrditve, da prav delam stvari. In očitno mi je bolj pomembno,  kaj si drugi mislijo, kot kar si jaz mislim o situaciji. Saj ne vem kaj je krivo - to da meni nekja manjka, ali dejstvo, da je razširjen nek nov trend, ko biti si blizu z nekom pomeni, da mu vržeš vse naprej v faco To me naprimer čisto iz tira vrže.

Ok, se opravičujem za roman - ampak od danes naprej pa res želim narediti neko spremembo - ali obstaja kakšen tečaj "čustvenega menedžmenta" ali kaj podobnega? Mi lahko da kdo kakšen nasvet? O tem se težko pogovarjam s komerkoli, vsem se zdi to dokaj smešno... Tako da že vnaprej hvala za odgovore!

Priporočam ti, da greš k psihologu. Tole ne zveni kot neka preprosta težava ki bi se jo dalo hitro odpraviti. 

DarthBarbie, popolnoma te razumem. Sama sem tudi bolj obcutljive sorte. Sicer ne v cisto enakih situacijah kot ti, se mi je pa to dogajalo recimo na ustnih izpitih ali pa med cisto banalnimi pogovori z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo, pa sem imela obcutek, da nisem dovolj dobra ali pa da ne znam nekaj, kar se meni osebno zdi, da bi morala znati in ne zato, ker drugi to zahtevajo od mene.
Lahko pa je za ti. jokavost brez razloga tudi vzrok depresija. Jaz bi ti svetovala, da obisces svojega zdravnika in mu to poves, on pa bo videl, kako naprej. Po mojem bi ti antidepresivi lahko omilili te tezave.

Ni nujno da je vzrok za tvojo občutljivost depresija. Možno je da imaš kakšno hormonsko neravnovesje.

Za depresijo je značilno, da ne moreš jokati tudi takrat ko bi rad. Več informacij in simptomi depresije KLIK

DarthBarbie, ko bi vedela kako mi je to znano! Najdem se v vsakem stavku tvoje pripovedi in mi gre ta preobčutljivost že zelo na živce. Ko sem bila mlajša sem se cmerila za vsaki figo, pa tudi če mi je foter samo prst pokazal. Opažam pa, da več kot sem v komfliktnih situacijah,  lažje se zadržujem pred ljudmi in jim ne dam vedeti da so me prizadeli.

Najprej hvala vsem za reply-je

Najtežje mi j v bistvu to, da imam filing, da sploh nimam kontrole nad tem; ne morem drugače reagirati in se kr iz nule zjokam. Zaradi tega potem izpadem totalna copata v takih situacijah. Se mi je že večkrat zgodilo, da mi je kdo kaj rekel in je bilo potem mene sram zaradi teh očitkov in mojega joka, čeprav sama nisem v bistvu nič bila kriva in sem to tudi vedela; ampak nisem mogla nič reči. Popolna blokada in jok.

Jaz res močno upam, da ni to povezano z depresijo, se mi pa vedno bolj zdi pametno, da bi se o tem pogovorila z nekom, ki je usposobljen za takšne zadeve ... Torej kako - grem samo k splošni zdravnici in ji razložim situacijo in me bo ona napotila naprej? Ne vem točno, kakšen je proces v teh zadevah ... Hvala za pomoč!