Najljubša

 

 

Sestavila sva se

in kočno

nama

je vseeno

kdo je zgoraj

in kdo spodaj.

 

 

Poezija je ranjljiva,

tisti, ki jo pišejo,

pač že dolgo ne.

 

 

Vse si dal od sebe,

dobil nič.

V času, ko si želel, nisi znal,

zdaj znaš v času,

ki ga ne želiš.

Vse si izdal, nikogar dobil,

vse zatajil, nikomur ustregel.

Krsto zabiješ na sto načnov,

toda le en je pravi.

Vrata zapreš neštetokrat,

a le enkrat z užitkom.

Vsem si lagal,

nihče ni hotel vedeti.

Preveč krivih v dolgi vrsti,

ki se sklepa v glavah norcev,

nepregleda sled zaslug,

ki se grizejo med seboj.

In laserska sled za tistimi,

ki niso hoteli vztrajati.

Ranjeni podolgovati krokodili

v reki Kongo razmišljajo

o smrti drugače kot človek

brez srca in obraza.

Čigave roke pišejo,

čigavo srce posluša?

 

 

 

Glej, zvezde se prižigajo

in ugašajo

in jaz sem mirna

v svojem trajanju

in ti prihajaš in odhajaš

in ne more biti drugače.

 

 

 

Don't talk to me of love. I've had an earful

And I get tearful when I've downed a drink or two.

I'm one of your talking wounded.

I'm a hostage. I'm maroonded.

But I'm in Paris with you.

 

Yes I'm angry at the way I've beedn bamboozled

And resentful at the mess that I've been through.

I admit I'm on the rebound

And I don't care where are we bound.

I'm in Paris with you.

 

Don't you mind if we do not go to the Louvre,

If we say sod off to sodding Notre Dame,

If we skip the Chams Elysées

And remain here in this sleazy

Old hotel room

Doing this and that

To what and whom

Learning who you are,

Learning what I am.

 

Don't talk to me of love. Let's talk of Paris,

The little bit of Paris in out view.

There's that crack across the ceiling

And the hotel walls are peeling

And I'm in Paris wtih you.

 

Don't talk to me of love. Let's talk of Paris.

I'm in Paris with the slightet thing you do.

I'm in Paris with your eyes, your mouth,

I'm in Paris with ... all points south.

Am I embarrassing you?

I'm in Paris with you.

 

 

 

Vem, da me ne ljubiš.
A tega ne povej nikomur.
Vsi trije bomo s tvojo pomočjo
ohranili skrivnost.
Nihče ne bo izvedel
tega, kar sva spoznala.
Izmikal se bo
ljudem in stvarem,
ki so vama bile blizu.
Ne bo se več vrnil v kavarno,
ki je ustvarjena, da čaka nate.
Prišli bodo meseci s črko r:
daleč bo od marmornih
miz, kjer so vama stregli
z ostrogami in belim vinom.
Ob deževnih dneh
ne bo opazoval asfalta,
kjer sta se spoznala,
ko ni bilo blizu nobenega taksija
in sta morala peš naprej.
Ne bo več odprl knjig,
ki so mu govorile o tebi:
če ne govorijo o tebi,
jih ne bo znal brati.
Predvsem pa si lahko
prepričana, da nikoli
ne bova izvedela, kje je.
Zavlekel se bo v oddaljena
zakotja dežele.
Hodil bo skozi temačne
gozdove. Ne bo ga
presenetil bič luči
najinega spomina.
In ko bo dovolj daleč,
da ga bova imela za mrtvega,
se ga bova spomnila in rekla boš,
da ga ti nisi ljubila.
Tedaj nama ne bo več težko
ob zavesti, da te pogreša.
Le kot žalostna predstava
na odru brez življenja.
Kot grozljiva slika
gueule casée, ki ždi
na razstavi, a ne
naredi nobenega vtisa.
Toda zaenkrat molčimo:
ne vzburjajmo ljudi
s kazanjem gnojne
rane, ki še krvavi.
Dajmo čas pozabi.
Molčimo, dokler nihče več,
tudi jaz sam ne, v njem ne bo
več mogel prepoznati mene.

Vinko Möderndorfer: blazno mi je všeč

 

blazno mi je všeč

ko se prebujaš

ko gledaš izpod odeje

kot miška

 

blazno sem tvoj

ko se me dotakneš

z nosom in jaz

zašarim

 

z rokami pod tvojim

trebuhom

blazno kot van gogh

 

vonjam tvoje mokro

mednožje

kot on blazno svoje

 

sončnice

mar ponoči mirno spiš

kdo se ti zaletava v sanje

kje prhutajo krila tvojih mrtvih golobov

ali si kdaj kriva posilstva

zakaj ne nabiraš več narcis

in kje si se izgubila ko si me iskala