Midav sva bila skupaj 7 let in pol. Razšla sva se zaradi različnih pogledov na prihodnost - začela sva kot nasjtnika in dokler se nama ni bilo treba ubadati z resnimi stvarmi, nama je šlo super. Ko sva enkrat začela načrtovati prihodnost pa se je sesulo. Izkazalo se je, da on rabi mamo za svoje otroke (in zase) in gospodinjo v čimkrajšem času. Jaz sem pa ugotovila, da ne mislim bit doma (da o pomanjkanju materinskega čuta sploh ne govorim). Prebolela sem ga hitro, ker sem vsaj pol leta zbirala pogum, da to naredim.
Seveda sva oba čutila, da so se stvari spremenile in da ni več prave iskre, ampak najtežje je to priznati, predvsem samemu sebi. Zvezo sem končala jaz, ker se mi enostavno ni zdelo fer, da ga vlečem za nos in mu lažem v obraz, da ga imam rada, če pa tega ne čutim več. Iz oči v oči sem mu povedala, kako je, in to je bilo to. Ker je bil tako zelo prepričan v svoj življenjski načrt (mama, gospodinja), ki ga je BTW naredil brez mene, ga je to popolnoma vrglo iz tira in mu najprej sploh ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Sledila je faza zamere, nato ignoriranja, zdaj (po dobrem letu in pol) se pa normalno pozdraviva, ko se vidiva. Vmes sem jaz še izvedela vse tiste sočne podrobnosti, ki jih ljudje zvejo, ko gredo s kom narazen (varanje na 1001 način - jaz sem mu bila zvesta) in mi je bilo potem lažje, ker se mi je prej smilil.
Zdaj sem samska in mi niti na misel ne pride, da bi iskala koga. Ko bo prišel, bo prišel, do takrat pa počnem vse tiste stvari, ki me zanimajo, pa jih prej nisem mogla početi. Prvič v življenju spoznavam samo sebe in poskušam ugotoviti, kdo sem in kaj si želim. Partnerstvo je lepa stvar, ampak samo, če sto oba neodvisna človeka, ki se med sabo dopolnjujeta. Če pa eden samo črpa od drugega, to zame ni ljubezen, temveč zajedalstvo. Ljubezen s kompromisi - da, ljubezen za vsako ceno - ne, hvala.
Pa lep in pozitiven dan še naprej.
kaj naj naredim????
