Motivacija za študij

Uf motivacija... Jaz sem zadnji izpit naredila že ene 2 leti nazaj, diplome pa od nikoder. Mogoče zato, ker mi ni nov naziv ne prinese nič spremembe na delovnem mestu. 

Sej enkrat se bom lotila, sigurno. Je pa res najboljše se prisilit k izbiri naslova in se začet pogovarjat z želenim mentorjem, še pred opravljenim zadnjim izpitom, ker premor ni dobra stvar. 

Moja motivacija za študij je malo smešna ampak mi očitno pomaga. Namreč, jaz si kot motivacijo vedno znova ponavljam v mislih "še točno 21 izpitov opravim in potem pojem diplomo za malo malico!" Jaz sem se očitno uspela prepričati v to, da me po diplomi čaka Amerika. Ne dobesedno, ampak da me čaka popolnoma samostojno in neodvisno življenje. Nekako zaključek fakultete povezujem s selitvijo, rednimi lastnimi financami (pa čeprav bodo še vedno vir študentskega dela, če ne bo šlo drugače) itd. Mene te misli motivirajo na to, da bom šolanje čim prej končala.

Saj pravim, morda je malce smešno, ampak jaz pa veselo črtam seznam opravljenih izpitov.

Glede moje motivacije za študij je tako:
Sicer redno študiram, vendar imam veliko več motivacije in energije za učenje poleti (2. semester) kot pa pozimi. Na začetku leta, še nekako vztrajam, da bom sproti delala ampak potem hitr popustim. Zdaj mi pa sploh ni nekega problema, ker nekako vem v sebi, da morm naredit in še sama ne vem včasih od kje mi motivacijo. Verjetno pomaga tud to, da si poskušam naredit "dolgočasen" predmet zanimiv, saj se potem velik lažje učim. In tudi tako, če gledam sošolke/sošolce, se jim čist nič ne da, pa se že zdaj pritožujejo kako je predmet težek in ga ne bodo naredili (zato, ker to pravi starejša generacija) in pol preprosto že zdej obupajo, čeprav sploh ni tako - ker kaj je težko in kaj ne, je itk relativno.
Sicer pa imam tud jaz problem s predmetom - matematiko, ki mi v srednji ni delal nobenih težav, tukaj na faksu pa je katastrofa, ker mi manjka veliko osnov. In za ta predmet mi nekako zmeri zmanjka motivacija, sicer sem si zdaj zadala, da ga bom poskušala narediti ta semester in ga delala/se učila na podoben princip kot ostale in upala, da mi uspe.
Moj nasvet pa je tak: najprej temeljito razmisli zakaj si sploh študiraš? Kaj ti bo pri tem pomagalo? Konc koncev te verjetno niso prisilili v študij. In ko se boš zavedala, da delaš to zate, se ti bo verjetno velik lažje učit. Sicr pa najboljše, da si zadaš manjše cilje oz. razdeliš cilj (npr. diploma, predmet) na manjše korake in potem sproti črtaš, kar si naredila. Saj, ko boš vidla, da si že nekaj naredila, ti bo to velika motivacija. Sicer pa brez volje in energije ne bo šlo... Verjamem, da je dost težje uresničit, kot to govorit - ampak upanje zadnje umre. In poskuši najdt koga, da te bo vedno spodbujal tudi takrt, ko obupaš - če sama nimaš dovolj volje in hitr obupaš.

Aja pa še to, preberi si knjigo George Shinn - Čudež motivacije. Sama sem jo sicer le prelistala (zdaj jo bom začela brat), ampak se mi zdi kar dobra, mogoče ti bo koristla kaj

Opa, imam odmor med izpisovanjem izpiskov pa sem malo brskala in našla tole temo. Uff, pa je spodletelo tudi meni. Motivacija izginila. Lani sem ponavljala letnik, sedaj pa moram opraviti še par izpitov za napredovanje pa se nikakor ne morem spraviti za knjige. Ostali so mi samo še najtežji in najbolj zoprni izpiti. Zaradi tega sem izgubila motivacijo. Če mi ne uspe, pavziram. Groza in strah. In zaradi tega sem slabe volje, zaskrbljena in žalostna. Vem, da se učim zase in komaj čakam, da naredim vse izpite pa potem še diplomo (s to ne bo težav, si upam trditi).

Upam, da mi bo kaj padlo na glavo ( z neba) ali pa da me bo nekdo pošteno sunil v rit. Najtežje se je učiti sedaj, ko so vsi na morju, pa še tako smotano soparno je. Grr.

Je še kakšna taka "srečka"?

Tudi men manjka le diploma. Izpite sem naredila vedno v roku, zadnji 3 leta nazaj. Diplomske imam že kar nekaj narejene, ampak delam zelo kampanjsko. Vmes so tudi več kot dvomesečni premori in zato seveda "ven padem" in se moram potem spomnit, kaj sem delala. Po službi mi ne uspe nič narediti (ali bolj malo), ker pač rabim nekaj časa, da se zberem.
Še kakšna podobna izkušnja s "srečnim koncem"? Da si rečem, da bo tudi meni uspelo

Navy Ti želim manj soparne dneve, lahko si pa tudi predstavljaš da te brcam v rit če pomaga

Šalo na stran - na nek način te lahko precej dobro razumem. Zame je bil 4. letnik gimnazije nočna mora. Nikoli nisem dobro prenašala konstantnega pritiska in nikoli nisem dovolj zaupala v svoje sposobnosti, ne glede na to, da sem bila že od osnovne med "tapridnimi" in sem imela vedno odličen uspeh. Že oktobra so se mi začele zadeve"lomit", do novega leta pa so se stvari samo še stopnjevale. Napadi panike, slabo počutje, tesnoba, motivacija na nuli. Imela sem več štiric kot kdajkoli prej, lahko se sliši neumno ampak zame je bil to velik osebni neuspeh; občutja, da mi ne gre, pa so samo poslabševale pripombe profesorjev, ki so bili od mene navajeni več zagona in včasih celo zlobne pripombe sošolcev, ki niso bili navajeni, da ostanem domain ne pridem pisat testa.. Poleg tega sem imela pa že itak v glavi, da moram biti odlična, da bom imela dovolj točk za na faks in da bom obdržala štipendijo. Na maturo pa itak niti pomislit nisem smela, že tako nisme bila prepričana sama vase, vse pridige profesorjev pa so me zabile nekam dol do nafte.  V glavnem na koncu sem bila v nekem začaranem krogu svojega negativnega razmišljanja, iz katerega nisem znala prit.

Trajalo je kar nekaj časa, pomoči in pogovorov z različnimi ljudmi, dasem se začela počutit boljše. Motivacija mi je bila, da se rešim naše butaste gimnazije, predvsem profesorjev in dejstvo, da si res želim študirat psihologijo, ker mi gre, ker sem dobra pri delu z ljudmi, ker zmorem. Ugotovila sem, kaj je moj cilj in česa si želim in to sem hotela doseči. In sem se odločila da bom sprejeta, pa če bom do tega prišla na lahek način in še to jesen ali pa čez eno leto. Kar mi je najbolj pomagalo je bila misel, da je vse na nek način rešljivo in da ne bo konec sveta, če mi vse ne bo uspelo v prvem poskusu. Za vsako stvar sem si izdelala v glavi neko rezervno varjanto, ki sicer ni bila tako idealna, ampak me je prepričala, da se da vse rešit (npr.če ne bi imela dovolj petic za odličen uspeh, bi šla en predmet višat; če ne bi dovolj dobro naredila mature, bi šla pač še enkrat, bi bila pač eno leto doma oz. bi vpisala nekaj samo zaradi statusa - saj ne bi bila ne prva ne zadnja... in podobno dalje). In smešno - prav zaradi tega, ker sem se prepričala, da ne bo konec sveta, če mi nekaj ne uspe, ker je vse na nek način rešljivo,čeprav po malce težji poti, sem se lažje učila. Sama sebe sem na nek način pomirila, se osredotočila na tisto kar hočem - in uspelo mi je. Pridelala sem si odličen uspeh, maturo sem naredila z 28 točkami inzdaj sem že vpisana na psihologijo.

Mogoče se cel tale roman ne povezuje direktno s tole temo, sem paželela povedat svojo zgodbo - mogoče bo pa komu moj način razmišljanja pomagal, da si izdela lastno startegijo za prebit se skozi smotane situacije, pa naj bo to pomanjkanje motivacije za študij ali kaj drugega Vsem vam želim, da odkrijete, kaj si resnično želite, si postavite (realne) cilje in zaupate vase, da jih boste dosegle.

Te-ja, te čisto razumem. Tudi jaz sem pisala svojo diplomsko 3 leta. Ko sem vpisala absolventa, sem imela le še en manjkajoči izpit, tistega sem naredila 2 meseca po vpisu absolventa, potem pa - tema. Najprej sem vzela kao 2 meseca čiste pavze od faksa, potem sem sicer začela nekaj razmišljat o diplomski in jo tudi pisat, ampak tudi čisto kampanjsko (2 dni ful zavzeto, potem 3 mesece nič, pa spet 3 dni,....). Dolgo časa mi je trajalo, da sem se zavedla, da moram pač ugriznit in začet. Druge poti ni. Ko pa sem resno začela vsako popoldne tipkat, sem imela diplomo v 2 mesecih narejeno.

Samo odloči se, zagrizni in boš videla, da ni tak bavbav tale diploma. Samo malo vztrajnosti, pa bo!

quote:db43fec4e6="te-ja"Tudi men manjka le diploma. Izpite sem naredila vedno v roku, zadnji 3 leta nazaj. Diplomske imam že kar nekaj narejene, ampak delam zelo kampanjsko. Vmes so tudi več kot dvomesečni premori in zato seveda "ven padem" in se moram potem spomnit, kaj sem delala. Po službi mi ne uspe nič narediti (ali bolj malo), ker pač rabim nekaj časa, da se zberem.
Še kakšna podobna izkušnja s "srečnim koncem"? Da si rečem, da bo tudi meni uspelo

Jaz sem "pisala" diplomo pol leta zelooo počasi, malo brskala po literaturi, se usedla zraven enkrat na teden in dodala kje kakšen stavek, kakšen podnaslov itd. Potem je bil pa naenkrat čas za oddajo in sem ugotovila, da bom spet prepozna (pa še ful me je motiviralo, ko mi je mentorica napisala v mailu nekaj v stilu, kako nameravam vse narediti v par tednih, kot da ni mogoče) in sem se usedla in pisala in imela v dveh tednih končano. Ni druge, kot da si rečeš, da maš dovolj tega sranja in se resno usedeš za računalnik in bukle, pa boš imela v par tednih napisano. Mogoče ti bo v motivacijo, če vsakič, ko se ti ne bo dalo, pomisliš, kako bo kul, ko se je boš enkrat rešila!