Po eni strani je res, da če te ima rad, bi moral drugače reagirati.
A to, da počne kar počne še ne pomeni, da te nima rad.
Hudič so tej konflikti v vlogah. Ljudje se vas čas trudimo biti dobri posamezniki, dobri partnerji, dobri prijatelji, dobri sinovi in hčere, dobri bratje,... A včasih je pač treba izbrati eno stvar in se zavedat, da bo druga zato trpela. Če se nisi še uspel iztrgati izpod okrilja staršev (ali če so ti dovolj manipulativni, da lahko kadarkoli zbudijo slabo vest), boš verjetno vedno najprej priden otrok staeršem, šele nato dober partner. Ljudje, ki to počnejo ne želijo nikogar namenoma prizadet, tako kot ne dojemajo zakaj jih partner ne razume (torej se največkrat sami vidijo tudi kot žrtve).
Starši so tule razred zase. Najprej so verjetno malo ljubosumni nate, potem pa jih še daje komlpeks majvrednosti (v smislu kmet proti meščanu). Večina "mestnih deklic" je pač takšnih, da ne razumejo kmečkega življenja, sama si očitno padla v ta predalček. Bi rekla, da se da tudi s starši zgladit spore, a bi bilo veliko lažje prekinit stike z njimi.
V prvi vrsti bo moral slediti pogovor. Ne obtoževanja, ampak pogovor. Za začetek so te igre, ko starši šimfajo čez tebe (ti pa verjetno čez njih) krajšnica h koncu veze. Ni treba, da se imate radi in da se razumete, lahko pa ste tiho in ne omenjate eden drugega.
Fant se bo moral odločiti in začeti nekaj delati za zvezo, sicer je ne bosta rešila.
Včasih je pač tako, da se imata dva rada, pa zveza vseeno ne more funkcionirat, ker imata preveč različne prioritete. Žal.