Ne pri nas je pa že od začetka tako da s temi ki smo se med porodniško družile so imele vse bolj zahtevne otroke, moja je bila najbolj "pridna". Tudi sedaj je lepo vzgojena, ve kje so meje, sicer občasni napadi trme so, ampak jih z mojim lepo hendlava in tudi to ni neka težava. Z njo mi ni nikamor nerodno iti, tudi na banko, v trgovino, restavracijo, na obisk (k ljudem ki nimajo otrok in niso vajeni določenih stvari), ker vem da se bo lepo obnašala, ne bo kričala vsevprek, razturavala, itd...
Ona zelo rada opazuje, se pogovarja, poje, riše, gleda knjigice, uglavnem ni nek hiperaktivc, nikakor pa ni pasiven otrok.
No in včasih če se še s temi kdaj dobimo, jasno je celo igrišče njihovo (sicer je itak temu namenjeno) povsod se obešajo, vse se non stop derejo :ne to, ne ono..., naša pač lepo zna sama splezati na tobogan, se sama gunca, jaz ji seveda pomagam (konec koncev sem jo tega naučila), ampak vem da ve, da ne sme početi določenih (potencialno nevarnih) stvari, tako da ji zaupam. No komentarji ostalih mam so: joj raje vidim da je hiperaktiven (mogoče zaradi ene tone cukra na dan??), kot pa da samo v kotu čepi in knjigice bere, hiperaktivini otroci so bolj inteligentni (in podobne fore). Zato včasih dobim občutek da na mojo gledajo kot da je malo zaostala, čeprav vse šiša, ker zna zapeti (stara bo 21 mesecev) vsaj 4 pesmice, govori itak že čisto vse, gibalno že od začetka bolj napreduje...
Nekaj časa mi je bilo hudo, nisem niti več hodila na to igrišče, zdaj jih pa sploh več ne poslušam. Mame, ki kadijo 10 metrov stran in se samo histerično derejo na svoje s cukrom nafilane hiperaktivne otroke....no one mi pač niso merilo ali zgled.