V primeru lovcev zgodba ni čisto črno-bela. Veliko je lovcev (v moji širši družini kar trije), ki so lovci iz tradicije in ne streljajo živali kar vsepovprek. Vsak lovec ima namreč dodeljeno določeno področje, za katerega mora skrbeti. In v nekaterih primerih je za živali res bolje, da jim skrajšajo muke s strelom.
Moja teta mi je na primer razlagala, kako hudo ji je bilo, ko je morala pred kratkim ustreliti srno. Več kot en mesec jo je hodila opazovati in žival je iz dneva v dan hirala. Ko se je nazadnje le odločila in jo je ustrelila je bila srna težka manj kot 10 kg in je še komaj stala na nogah. Kasneje so ugotovili, da je imela cel kup bolezni. S tem je bilo srni prihranjeno dolgo in mučno umiranje, kakšni drugi srni pa bolezen (in posledično smrt), ki bi se sicer lahko prenesla nanjo.
Velik problem so tudi lisice. Danes jih je veliko tako garjavih, da sploh nimajo več dlake. Pravzaprav tudi kože več nimajo, ampak samo kraste. Umrejo v zelo kratkem času. Pred sezono parjenja je zato zelo pomembno, da je bolanih živali čim manj, še posebej ker so garje zelo nalezljive.
Kljub temu da spadam med velike ljubitelje živali se mi zdi, da je v takem primeru smrt za žival odrešitev. Druga zgodba pa so seveda lovci, ki jim lov predstavlja veselje in možnost izživetja lastne krvoločnosti.
Lep pozdrav
Andreja