Rudič je preživel svoj prvi obisk potencialne posvojiteljice, bil je prijazen in šarmanten, kot le on zna, sicer ni hotel demonstrirati svoje hoje po stopnicah, kar že obvlada, ampak vseeno ni uspelo. žal si ljudje ne preberejo, da peso okreva po poškodbi, da kvačka z nogicami, kar ga niti slučajno ne moti - njegova začasna "mama" itak pravi, da je to ravno njegova posebnost in ena od številnih prisrčnih stvari na njem. Po eni strani razumem, da si človek noče omislit "poškodovanega" psa, ampak Rudija nič ne boli, lahko nemoteno živi kot vsak drug pes, samo pač nima manekenske pasje hoje, ni pa mu problem iti na sprehod ali konkreten izlet (bom morala malo popravit svoje trditve, da ni pes na dolge proge

), poleg tega se mu bodo tačkice zagotovo še naprej popravljale.
Ne potrebuje tudi posebne oskrbe - dva od pomislekov sta bila, da teta nima dovolj časa zanj in da jo skrbi, da se ne bi njen sinček usedel nanj. Čas za psa in neusedanje nanj sta pomembni dobrini za vsakega psa, ne samo Rudija.

Kljub temu da je majhen (vsi, ki so ga videli najprej na slikah, potem pa v živo, pravijo, da je manjši, kot so si ga predstavljali) in v fazi okrevanja, nikakor ni šibek oziroma krhek pes, pri katerem bi bilo treba paziti, kako se ga dotakneš, da ne se bi strl. Itak ko se ga dotakneš, se s treskom vrže po tleh in se pri tem niti malo ne sekira.
Še malo, še malo, pa bom poletel
