Glede Nikine zgodbe se strinjam s počrnenim postom nad mano: pač moški ve, v kaj se spušča, in bolj kot ta ženska mi je pomilovanja vreden moški, ki na to pristane. žalostno, ampak po mojem mnenju je vedno več takih gospodov, ki raje vložijo nekaj denarja v eno mlado punco in od nje dobijo (plačan) seks, kot pa energijo in čas v svoje žene.
Se mi zdi, da se ta naš svet vrti v eno tako čudno smer... Bi se strinjala z izrazom, ki ga Dražen Štader (režiser dokumentarnega filma Honeymoon) uporabi v njegovem intervjuju v današnjem Delu (pod Kulturo , str.15, če katero zanima): "megaodtujenost". On ga sicer uporabi v zvezi z Japonsko. Še eden izmed njegovih odgovorov:
"Mislim, da vsi ne glede na spol, barvo, raso in pripadnost določeni religiji hrepenimo po čustvih, človeškem dotiku. Kako združiti seksualni užitek s čustvenim zadovoljstvom je po moje velika uganka civilizacije 20., sploh 21.stoletja."
Tako so se skrajšale razdalje, za dvajset tisočakov si lahko pri prijatelju na drugi strani celine, vsak dan brnijo telefoni, govorimo z mnogimi, pa se vprašajte punce, za koliko izmed teh oseb res lahko rečete, da so srečne? Ali sploh veste, kako se ta oseba počuti, ko zvečer leži v postelji, ko lahko tečejo solze po licih, ne da bi kdo moral vedeti za to? Koliko oseb je takih, ki zjutraj vstane, si nadane srečno masko na obraz, se cel dan pretvarja in zvečer pade osamljena na posteljo? Tudi če je zloglasna Nika zvečer zaspala v družbi z moškim, ki ji je pred tem plačal tajsko masažo, pa frizerja, pa Gucci čevlje, je zaspala zelo osamljena. In nikoli ne bi želela biti na njenem mestu. Ker mi je najlepši občutek, ko se zjutraj zbudim z mojim, vsa skuštrana in z zabuhlimi očmi, in takrat nikoli ne pomislim, da bi se ljubila z njim samo zaradi trapastega frizerja, ampak zato, ker tako čutim.