Moj fant je prijazen, pošten, nežen, ljubek, ko mi reče: božaj me po laskih (ne morem rečt ne). Zna pokazati čustva, je zelo pozoren, spoštljiv, ve kaj hoče in ve kako do česa priti. Na splošno je zame vse, je moški, je otrok, je prijatelj in ljubimec, je moj. Najbolj všeč mi je, da me zna potolažiti, čeprav me moti, ko mu nekaj tarnam, kak sm nesrečn otrok ipd (ko sem v krizi in ne gre vse po mojih planih), on pa samo: ne skrbi, ne sekiraj se.
Ker sem tudi sama takšna po karakterju, da se rada smejim, zabavam, crkljam, in sem nasplošno na trenutke otročja je idealno imeti nekoga takšnega poleg. Ne predstavljam si živeti z nekom, kaj je dolgočasen, nenormalno resen, ki se ne zna pošalit, kdaj spomnit na otroka v sebi, crkljat, pozabiti na trenutek na svet okoli sebe.