Kako živeti z osebo, ki ji do življenja ni?

Točno to, in še mnogo mnogo tega. Kako? Kako? Kako...?
In veliko več Zakaj-ev in... uf, utrujena sem.
Ko ne moreš pomagati... Ko ne znaš pomagati...
Lahko samo čakaš!

Saj bi napisala več, a dejansko ne vem, kaj ? je to več? Nič več. Utrujena sem. 







Tema je bila naknadno prestavljena s foruma Dnevne teme.
KrvavaMeri

Čimprej stran od take osebe, kolikor te nesejo noge! Pusti ga/jo pri miru.Naj si sam pošiče strokovno pomoč če je tak hudo kot praviš. Nihče od nas ni Mati Tereza, da bi reševal takšne čustvene pijavke...
Tole me spominja na tiste slabiče, ki čustveno izsiljujejo partnerje, češ, "ubil-a se bom. če ne boš z mano..."

Sicer nimam dovolj informacij, da bi lahko povsem razumela, ampak če ti ta oseba veliko pomeni, ti svetujem, da ji stojiš ob strani in jo poskušaš prepričati, da nujno potrebuje strokovno pomoč.

Hja, razumeti... Še en pojem v začaranem krogu, ki ne pelje nikamor.
Dotična oseba je mladoletna, ima našo podporo, ima strokovno pomoč. A se vseeno vrača k staremu. Noče obstajati. To je to.

Niso si sami krivi, včasih se takšne stvari pač zgodijo, Imam tudi sama prijateljico ki trpi za depresijo in ko mi včasih razlaga da je vse kar si želi smrt, tudi ne vem kaj ji naj rečem.

Ne glede na to kar storiš za njih je dejstvo da so na koncu dneva oni tisti ki morajo prevzeti pobudo in se boriti za svoja življenja. Lahko jim nudiš podporo, pomagaš poiskati strokovno pomoč in daš vse od sebe zato da bi videli da življenje ni tako slabo ampak včasih na žalost tudi to ni dovolj...

Vem da je tole čustveno neverjetno naporno, sem se že tudi sama znašla v položaju ko sem na znotraj razpadala ampak na zunaj sem pa še vedno igrala vlogo tiste ki vsem drugim prikliče nasmeh na obraz. Sita in naveličana sem bila tega da sem se vedno morala jaz boriti za druge, in dajati še dolgo po temu ko nisem imela ničesar več kar bi lahko dala.

Vsakodnevnega življenja z takšno osebo si raje niti predstavljam ne. Žal mi je da moraš iti skozi to, tega ne želim nikomur.

Priporočam ti da si vzameš nekaj časa zase, delaj stvari ki te osrečujejo in prepusti skrb za to osebo nekomu drugemu.

Enega psihoterapevta potrebuje, mogoče istega tudi ti, le da veš, kako se s tako osebo soočati in jo pravilno usmerjati. Mogoče potrebuje antidepresive, da sploh pride iz začaranega kroga svojih negativnih misli. Včasih so učinki antidepresivov boljši kot posledice ne-jemanja le-teh. Drugače je za mladoletne nasproti očesne klinike enota KOMZ, ki sprejema takšne primere-pobrskaj po netu. Ne vem, jaz bi se takšnega primera lotila strokovno, glede na to, da se da še sigurno vse kmalu popraviti, saj bolj kot se vlečejo takšne stvari, slabše so.

KOMZ je njej 'dom' že od maja. In prav s pomočjo zdravil, ki jih tam dobi, se je nazadnje probala 'rešiti'. 

st, en velik zate in vse ostale, ki se trudite z njo!

Vidim, da ste za pomoč in terapijo že poskrbeli, kar je super Drugega kot stati ji ob strani in jo spodbujati na različne načine, ne morete. In predvsem si nikoli ne ničesar očitat in vedi, da si naredila vse kar si lahko! Drži se

Potem tableti niso pravi Jaz bi prosila, naj jih zamenjajo, če ni učinka, saj antidepresivov je mnogo vrst. Pa priporočam nekega psihoterapevta (kar ni isto kot psihiater in ni isto kot psiholog, sociolog in še kdo)  ki bo LE z njo aktivno sodeloval. Tudi ni nujno, da bo kar prvi psihoterapevt pravi zanjo. Včasih jih je potrebno zamenjati, da se najde tisti pravi, ki mu bo zaupala in da bosta navezala pravi stik. Je res, da nimajo nizkih cen, ampak za ceno življenja, denar verjetno ni pomemben..Korak za korakom, upam, da ne boste obupali nad njo in ji še naprej dajali polno podporo.  Morate pa vedeti, da niste med osamljenimi primeri. Se mi zdi, da je ta depresija prava sodobna kuga mladostnikov. Držim pesti, da boste kmalu mimo iz najhujšega!

Se strinjam s tem, da je potreben tudi pogovor poleg tablet, ampak me zanima, zakaj tako poudarjaš, da mora delat LE z njo?

Dobro je, da imaš stalnico...ko enkrat najdeš nekoga, ki ti odgovarja. Na KOMZ se je že kar nekaj osebja zamenjalo v tem času. Pa, se mi zdi, da so preobremenjeni, da nimajo časa.
Tak je moj občutek.
Meni, osebno, se tam ne dopade. Tudi, ko sem imela konkretna vprašanja, odgovorov nisem dobila. A vseeno je izpadlo, kot da sama ne vem nič, in da oni tam, po parih mesecih vedo vse. Grozen občutek.
Sem tudi (bila) predlagala neke dopolnilne oz. dodatne terapije, s čimer se niso strinjali, čer da ni dobro, da ima več različnih programov. Da bi bilo tako mešanje napačno.
A vseeno se mi zdi, da tisti (ta pravi), ki ga plačaš/plačuješ (privat) bo dal več od sebe.

Goldfish, pravim zato, v bistvu le predlagam, ker se ti v skupini psihoterapevt ne more tako posvetiti in te spoznati kot dejansko iz oči v oči in da ima ves tisti čas le zate. Skupine so v redu, ampak eni se mogoče ne morejo odpreti in jim ni prijetno poslušanje drugih sotrpinov. Odvisno od posameznika, je pa prav, da se ne obupa in poskusi vse, če se ne premakne. St, se strinjam, da je dobro imeti stalnico, ampak bolje poizkusiti optimalno rešitev in jo potem imeti za stalnico in se strinjam, da bo privatnik verjetno dal več od sebe, potrebno je le izbrskati pravega, tistega, ki je res uspešen na področju depresije med mladostniki. Upam, da kdo, ki ima s tem več izkušenj, kakšnega predlaga tudi tukaj.

Zdaj imamo še dodatne, družinske terapije. Čeprav je šele začetek, so 'seanse' zelo v redu. A kaj ko nihče ne more spremeniti oseb. Si tak kot si. Vse terapije nasvetu ti ne pomagajo, če nisi dosleden, ali se ne želiš, ne moreš ali ne znaš spremeniti oz. preprosto ne razumeš, v čem je problem.
Oh ja!
Drugače pa, kot je morda razbrati, ponovno poslabšanje. Ne vem? Čakam, kaj še bo? Ker preprosto nimam (več) moči. Nihče ne more narerediti potrebno delo namesto drugega. Ne! Sam ga mora. Sam! Sam od sebe. Zato...čakamo.
Je prav bedasto. In, ne vem kaj še vse. Vse!

St ne skrbi saj se bo vse uredilo. Seveda je oseba sama tista, ki se mora zavedati svojega početja in poskrbeti zase. Mogoče bi bilo pametno če bi še ti sama šla k kakšemu terapevtu, ker je iz tvojih postov razvidno, da se zelo težko soočaš z to situacijo.

CantLoveCantHurt, hvala. ...ampak... Eh, slabo kaže. Že leta. Dost'mam Vsega!
Noben strokovnjak me ne bo prepričal, da mi je nekaj všeč, če mi ni. Noben ti ne more pomagat, da se ujameš s kom, če se pač enostavno ne. In tako naprej.
Tako živim že leta, in sproti premagujem ovire, težave, se prilagajam, umikam, izpostavljam, ... pač to kar dnevno delamo vsi, a ne. Različni ljudje, različne situacije, različne okoliščine.
Primer: Nihče te ne more prepričati, da (s)piješ kak alkohol, če tega ne želiš.
-Lahko ti ga na silo zlije dol po grlu, to že. Če mu uspe.
-Lahko vsakič trdiš isto in vztrajaš, upaš da bo obupal.
-Lahko se delaš, da ga (s)piješ, a v bistvu stalno iščeš, gledaš kam ga boš naskrivaj zlil. Ogromno variant, si predstavljate, odvisno od dane situacije.
-Lahko se izogibaš temu z raznimi šalami, odvračanjem pozornosti, pač raznimi neumnostmi.
-Lahko dostaviš zdravniško potrdilo, da ti je strogo prepovedano.
-Lahko ga tudi kdaj (pa kdaj) kiksneš, in (s)piješ. Morda celo ugotoviš, da ti paše. Da ti je všeč. Da te naredi bolj samozavestnega. Pogumnega. Smelega. Neumnega. Sproščenega. In te zamika, da bi to večkrat, ali celo redno počel.

itn, itn.

A dejstvo ostaja. V prvi vrsti si bil proti temu. Tega nisi želel.
In ne glede na vse, se zalotiš, da se vedno znova vračaš k temu. K prvotni želji.

Vsi se tukaj lahko samo 'podelajo'.
Moja želja ostaja moja, Samo moja. In večna.

Kadar se ti uresniči, je super, kadar se ne, pa se naučiš tudi s tem živeti. Razumete?


In še nekaj: Pogovori so eno, so teorija, praksa se pa izkaže za čisto nekaj drugega. That's life.