Uh, kolk ste napisale...

Jaz prav pogrešam včasih čas, ko sem bila brezposelna in so bili dopoldnevi moj najljubši del dneva, uživala sem v miru in samoti, imela čsa samo zase..
zdaj pa vstajam okrog 6, do 7 nekje se spravim od doma, pol urce vozim z avtom do službe, kjer ostajam do 16 ali malček več včasih.
Ampak ponavadi sem po prihodu iz službe (spet pol urce vožnje domov) tako crknjena, da se komaj še lotim česa konkretnega, pospravim kakšne cunje oz. zrihtam perilo,
kosilo imam v službi, kar mi je res nekaj najboljšega, tako da doma ne jem več ničesar, razen kakšen mali prigrizek; večinoma pa poležavam, mal prečekiram net, včasih pogledam kaj po tv, potem ponavadi pride fant do mene in imava potem večer zase.
Ma ja, zaenkrat živim še doma, tako da mi nekega gospodinjstva ni treba furat, čeprav mi to ni problem, ker ne kompliciram glede tega.
Sam bo treba neki spremenit, ker tako, kot živim sedaj, je prav kriza, res.
Nobene aktivnosti, nič... S fantom sva rekla, da bova začela skupaj teči ali vsaj malo hoditi v naravo, da bom vsaj nekaj naredila zase, dobila malo energije.
In si res ne predstavljam, kako bi bilo, da bi si pa omislila še kakšnega otroka, ojej, da bi se morala odpovedat svojemu času...
Imam še faks za končat, pa enostavno ne vem, kdaj ga bom, ker se mi zdi, da se enostavno nisem sposobna/ne znam več učit, sploh sedaj, ko pridem ful utrujena domov.

Me bo sestra prehitela z diplomo, ma je 5 let mlajša od mene

Spat hodim pa ponavadi okog 22. ure ali malo kasneje.