Objavljeno: 19. okt 2006 22:08
Obračam se na vas s problemom, ki se mogoče marsikomu ne zdi tako velik,
mene pa dobesedno razjeda. S fantom sva v razmerju malo več kot 6 mesecev,
stara sva 21 let in za oba je to prvo resno razmerje, prej so bili
vedno le kakšni krajši flingi . Fanta
imam zelo rada in v teh šestih mesecih sem se nanj izjemno navezala,
skupaj sva preživela celo poletje in se takorekoč nisva odtrgala drug
od drugega, kadar sva skupaj, se nikoli ne kregava in se imava odlično
- skratka perfect. Fant je zelo pozorna in ljubeča oseba, ustrežljiv in
topel, zelo me ima rad in mi zna to tudi pokazat, nič mu ni težko
naredit zame. Ima pa tudi drugo plat osebnosti, ki me včasih iskreno
povedano, kar nekako plaši - je namreč zelo nezaupljiv in včasih tudi
vzkipljiv. Ta problem je toliko bolj izstopajoč sedaj, ko se je začel
fax in sva med tednom na zvezi samo preko neta in telefona. Torej,
občutek imam, da se mi konstantno izmika, ko se včasih med tednom
pogovarjava preko neta, mi na primer omeni, da se je po telefonu
skregal z očetom in ko ga vprašam kaj je bilo, mi samo reče, da ne bo
razlagal, ker je prekomplicirano. Ali pa ga vprašam kaj dela in mi
zabrusi, če moram vse vedet in podobne stvari. Ko se pogovarjava preko
neta, je včasih zelo razdražljiv in se mi zdi, da kakšen moj stavek
namenoma obrne naokoli, da se lahko potem jezi. Včasih ga že čisto
majhen prepirček privede do tega, da odbrzi iz stanovanja, nikomur
niti ne omeni kam gre in se potem sploh ne oglaša cel dan na telefon,
da nas vse skrbi, kje je. Prišlo je do točke, ko se mi zdi, da moram
pazit na vsako besedo, da ne bi izpadlo narobe ali pa, da ne bi kaj
preveč spraševala ?to so stvari, ki me izredno prizadanejo in imajo
name ogromen efekt. Resnično verjamem, da bi morala biti v vsaki dobri
zvezi med partnerjema neka globoka, pristna zaupnost in tudi popolna
sproščenost, česar pa sama ne čutim - včasih se mi zdi, kot da živi
neko svoje skrivno življenje čisto mimo mene, oziroma da v njegovi
glavi vihra cel orkan nekih misli in čustev, ki pa jih noče/ne more
delit z mano. Včasih
se celo zgodi, da mi kaj zaupa, imel je do sedaj v življenju nekaj zelo
težkih preizkušenj in dejstvo, da se mi je zaupal, mi pomeni vse na
svetu. Verjetno tudi od tod izhaja njegova nezaupljivost in nesigurnost
in nekako ne vem, kako naj se s tem spopadem. Občasno se mi sicer
odpre, so bili pred kratkim eni taki zelo stresni dnevi zanj in se je
zgodilo, da sva ležala na postelji in sem opazila, da ima čisto solzne
oči in se izogiba mojemu pogledu in ravno ko mi je že hotel nekaj
povedat, naju je zmotila njegova mama, potem 5 minut kasneje pa sploh
ni želel več slišat za to, ko sem ga vprašala. Včasih mi deluje strašno
nesrečen, čutim, kako ga muči polno nekih stvari in moja največja želja
je, da bi se mi zaupal ? vse bi naredila, da bi mu nekako pomagala.
Potrebuje tudi ogromno ljubezni in pozornosti, stalno potrditev, kako
ga imam rada in ko sva med vikendom skupaj ter se posvečava drug drugemu
je vse enkratno ? ko pa sva med tednom narazen, deluje
vzkipljiv in raztresen. Včasih ima med tednom tudi momente, ko mi brez
razloga očita, da sej ga itak nimam rada in podobno, potem pa mi, ko se
vidiva, govori, da čuti kako ga imam rada in take stvari. Tudi sama
sicer te ločene dneve prenašam zelo težko, vendar moje reakcije niso
burne, ampak poskušam nanj delovat nekako pomirjajoče, kar mi sicer ne
uspeva vedno. Napisala
sem cel roman, se zavedam. Ampak moj problem je zelo težko opisljiv,
gre za neke zmedene občutke, ki me obhajajo in jih težko razčlenim.
Fanta imam zelo rada in želim mu biti blizu. Včasih me spusti malo bolj
vase, potem pa me drugič spet popolnoma odrine, kar je tudi pri meni
povzročilo, da imam občutek, kot da mu ne morem res zaupat in se zato
vedno bolj oddaljujem od njega tudi sama. Vem, da ni takšen namenoma,
saj me ima zelo rad in mi to tudi mnogokrat pove/pokaže, vendar tudi
vem, da (zaenkrat še) nikakor ne more iz svoje kože. Zelo
bom vesela vsakega odgovora, podobnih izkušenj, raznih razmišljanj ?
kako gledate na to zadevo? Se mi splača vztrajat, bit potrpežljiva in
potihem upat, da se bo sčasoma najin odnos poglobil? Razmišljala sem
že, da bi se resno pogovorila z njim, pa me je kar nekako strah, ker se
bojim, da ne bo razumel, oziroma bo vse vzel kot nekakšen napad nanj,
saj je zelo občutljiv.
mene pa dobesedno razjeda. S fantom sva v razmerju malo več kot 6 mesecev,
stara sva 21 let in za oba je to prvo resno razmerje, prej so bili
vedno le kakšni krajši flingi . Fanta
imam zelo rada in v teh šestih mesecih sem se nanj izjemno navezala,
skupaj sva preživela celo poletje in se takorekoč nisva odtrgala drug
od drugega, kadar sva skupaj, se nikoli ne kregava in se imava odlično
- skratka perfect. Fant je zelo pozorna in ljubeča oseba, ustrežljiv in
topel, zelo me ima rad in mi zna to tudi pokazat, nič mu ni težko
naredit zame. Ima pa tudi drugo plat osebnosti, ki me včasih iskreno
povedano, kar nekako plaši - je namreč zelo nezaupljiv in včasih tudi
vzkipljiv. Ta problem je toliko bolj izstopajoč sedaj, ko se je začel
fax in sva med tednom na zvezi samo preko neta in telefona. Torej,
občutek imam, da se mi konstantno izmika, ko se včasih med tednom
pogovarjava preko neta, mi na primer omeni, da se je po telefonu
skregal z očetom in ko ga vprašam kaj je bilo, mi samo reče, da ne bo
razlagal, ker je prekomplicirano. Ali pa ga vprašam kaj dela in mi
zabrusi, če moram vse vedet in podobne stvari. Ko se pogovarjava preko
neta, je včasih zelo razdražljiv in se mi zdi, da kakšen moj stavek
namenoma obrne naokoli, da se lahko potem jezi. Včasih ga že čisto
majhen prepirček privede do tega, da odbrzi iz stanovanja, nikomur
niti ne omeni kam gre in se potem sploh ne oglaša cel dan na telefon,
da nas vse skrbi, kje je. Prišlo je do točke, ko se mi zdi, da moram
pazit na vsako besedo, da ne bi izpadlo narobe ali pa, da ne bi kaj
preveč spraševala ?to so stvari, ki me izredno prizadanejo in imajo
name ogromen efekt. Resnično verjamem, da bi morala biti v vsaki dobri
zvezi med partnerjema neka globoka, pristna zaupnost in tudi popolna
sproščenost, česar pa sama ne čutim - včasih se mi zdi, kot da živi
neko svoje skrivno življenje čisto mimo mene, oziroma da v njegovi
glavi vihra cel orkan nekih misli in čustev, ki pa jih noče/ne more
delit z mano. Včasih
se celo zgodi, da mi kaj zaupa, imel je do sedaj v življenju nekaj zelo
težkih preizkušenj in dejstvo, da se mi je zaupal, mi pomeni vse na
svetu. Verjetno tudi od tod izhaja njegova nezaupljivost in nesigurnost
in nekako ne vem, kako naj se s tem spopadem. Občasno se mi sicer
odpre, so bili pred kratkim eni taki zelo stresni dnevi zanj in se je
zgodilo, da sva ležala na postelji in sem opazila, da ima čisto solzne
oči in se izogiba mojemu pogledu in ravno ko mi je že hotel nekaj
povedat, naju je zmotila njegova mama, potem 5 minut kasneje pa sploh
ni želel več slišat za to, ko sem ga vprašala. Včasih mi deluje strašno
nesrečen, čutim, kako ga muči polno nekih stvari in moja največja želja
je, da bi se mi zaupal ? vse bi naredila, da bi mu nekako pomagala.
Potrebuje tudi ogromno ljubezni in pozornosti, stalno potrditev, kako
ga imam rada in ko sva med vikendom skupaj ter se posvečava drug drugemu
je vse enkratno ? ko pa sva med tednom narazen, deluje
vzkipljiv in raztresen. Včasih ima med tednom tudi momente, ko mi brez
razloga očita, da sej ga itak nimam rada in podobno, potem pa mi, ko se
vidiva, govori, da čuti kako ga imam rada in take stvari. Tudi sama
sicer te ločene dneve prenašam zelo težko, vendar moje reakcije niso
burne, ampak poskušam nanj delovat nekako pomirjajoče, kar mi sicer ne
uspeva vedno. Napisala
sem cel roman, se zavedam. Ampak moj problem je zelo težko opisljiv,
gre za neke zmedene občutke, ki me obhajajo in jih težko razčlenim.
Fanta imam zelo rada in želim mu biti blizu. Včasih me spusti malo bolj
vase, potem pa me drugič spet popolnoma odrine, kar je tudi pri meni
povzročilo, da imam občutek, kot da mu ne morem res zaupat in se zato
vedno bolj oddaljujem od njega tudi sama. Vem, da ni takšen namenoma,
saj me ima zelo rad in mi to tudi mnogokrat pove/pokaže, vendar tudi
vem, da (zaenkrat še) nikakor ne more iz svoje kože. Zelo
bom vesela vsakega odgovora, podobnih izkušenj, raznih razmišljanj ?
kako gledate na to zadevo? Se mi splača vztrajat, bit potrpežljiva in
potihem upat, da se bo sčasoma najin odnos poglobil? Razmišljala sem
že, da bi se resno pogovorila z njim, pa me je kar nekako strah, ker se
bojim, da ne bo razumel, oziroma bo vse vzel kot nekakšen napad nanj,
saj je zelo občutljiv.
Uredila Jerca
Nazadnje urejeno 20. okt 2006 11:47; skupaj popravljeno 3 krat
0
0
