Kako naj ga pozabim?

Bistveno je, da vsi preveč kompliciramo. življenje je simple kot pasulj, tudi razmerja, samo s pravega zornega kota je potrebno gledati. Kar se mene tiče sem davno nehala taktizirat in povem vse kar mislim in čutim, če zaradi tega kdo pobegne, ni dovolj zrel zame. Kar se tiče bolečine jo orng stulim, nato "zbrišem" (vse ostanke takega razmerja, saj nisem melanholik in kar je bilo je bilo) in zbijam klin s klinom. Treba se je naučiti nehati razmišljati o stvareh, ki jih ne moremo spremeniti ter obrniti bolečino v nekaj produktivnega, predvsem pa se nekaj naučiti iz tega. Future is now.

MHO seveda.

Se strinjam popolnoma. Seveda da ne bo pomote tudi, pri "brisanju" ne mislim na skrivanje, potiskanje česarkoli, bolečino je treba izraziti, stuliti, narisati če je treba, ampak v pravem trenutku je potrebno tudi prenehati razmišljati o njej, morda celo zbrisati dokaze o njenem obstoju (zakaj bi se spominjali nečesa slabega?). Ni prav priti do točke ko se začneš smilit sam sebi, potem je vsa bolečina bila nesmiselna, brez poante in učinka. Take ljudi usoda tepe znova in znova, dokler se ne naučijo.

Na drugi strani pa ...ponovno, eni se pa "preveč naučijo" in so v nadalnjne precej preveč previdni kot je potrebno, pa smo ponovno pri kompliciranju enostavnega...Predvsem pri moških sem bolj opazila, da se dlje "ne poberejo" (tega seveda ne trdim, samo svoja opažanja navajam) in so zato velikokrat zelo previdni, kar jih privede v drugo skrajnost in sicer čisto površinska množična razmerja, kar spet ni rešitev. Mislim da je rešitev spoznanje da je pri  vsem pomembna prava mera in poenostavljanje stvari + kar si ti navedel v prejšnjem postu.


Ok malce sem zabluzila

Anči saj veš, da sem jaz še precej daleč od izvajanja svoje teorije v praksi

Yup, jutri je nov dan, Scarlett je že vedela.

Povhec, od mene dobiš vso podporo, ki jo potrebuješ, nasloni se na
računalnik in predstavljaj si, da te podpiram jaz, namesto računalnika
in prepričana sem, da tudi vsi ostali na tem forumu. Sama sicer veš,
kaj vse doživljaš ob njem, kaj je dobrega in kaj je slabo. Mislim pa,
da če si se obrnila na nas, da je že to velik znak, da si želiš to
zvezo dokončno prekiniti in zaživeti novo, mirno življenje. Nihče ni
vreden tega, da drugi zaradi njega trpi. To ti govorim zato, ker je
moja sestra v podobni situaciji kot ti, ob svojem tipu grozno trpi, z
njim na vsakih nekaj mesecev prekine, se zateče po pomoč k meni, najini
mami in svojim prijateljicam, potem, ko pa najhujša jeza in razočaranje
zbledita, pa mu steče nazaj v objem. Tako mu daje jasen signal, da z
njo lahko počne kar si želi in ga zares nikoli ne bo pustila. Vedi, da
če trpiš sedaj, boš potem, ko boš imela otroke še toliko bolj, saj se
bo vsak prepir, ki ga bosta imela vidva, prenesel tudi na tvoje otroke,
pri čemer bodo trpeli otroci, ti pa zaradi tega, še dvakrat bolj.
Nekajkrat sem že napisala na tem forumu, sami smo odgovorni za svoje
življenje, preveč je nesrečnih dogodkov, na katere nimamo vpliva, da bi
se še zavestno podajali v nesrečo. Bodi egoist in najprej poskrbi zase,
tako boš lahko našla nekoga, ki te bo spoštoval in te ljubil zato ker
si to kar si. Srečo in pogum ti želi šema, ki ti je vedno na razpolago.

povhec, sama mam isti problem. Skregala sva se že 100x in vsakič v navalu jeze rečem: "Nikoli več." in si mislim vse najslabše o njemu, obujam vse njegove lastnosti, ki me blazno nervirajo in preko katerih ne morem. Delam si plane glede življenja, glede sprememb, ki jih želim vpeljati, a kaj, ko nikoli ne zberem dovolj poguma in odločnosti, da za vedno prekinem. Enkrat, ko stvar prespim in se zbudim v novi dan hitro vidim, da je vsa jeza pozabljena in v bistvu rabim nekoga, da me na momente objame, stisne, ipd., torej tisti filing, da ljubiš in si ljubljen in pravzaprav je to vedno tisto kar mi manjka, ko pomislim na prihodnost brez njega. Nekako sem v teh letih, ko si človek s kolegi ni več tako čustveno blizu, ampak ti pomenijo zgolj neko sprostitev, zabavo, pogovore, ipd. S sestro se zelo dobro razumem, tako da je ta del pokrit, ampak dejansko sem se navadila na to, da imam nekoga, ki me ima rad in če posmilim, da bi ostala brez tega si nekako predstavljam, da bom ful osamljena in nostalgična ratala pa čeprav pred njim nikoli nisem bila taka.

Dejansko bi rada ohranila tisti bes, ki ga čutim do njega takart, ko se skregava in vem, da bi tako lahko držala distanco in tudi hitro prebolela, ampak enostavno se po prespani noči zbudim s "čisto glavo" in takrat razmišljam čisto drugače. Pravi začaran krog. Najina veza itak nima nobene prihodnosti, drži me tista navezanost, navajenost na določen stil življenja in, če bi se lahko vrnila v preteklost bi se ga ognila v velikem loku in s svojim življenjem nadaljevala na začrtanih tirnicah, tako pa sem zašla v to, da mi gre vse na živce, želim si milijon sprememb v svojem življenju, rada bi se naučila tiste svoje samostojnosti na katero sem bila tako ponosna vseh 21 let kolikor sem bila samska. Spoznala sem ga pa ravno v času, ko sem bila 100% zadovoljna s svojim življenjem, osrečevali so me razni interesi, hobiji, imela sem ogromno kolegov, uživala sem zunaj in na tipe sploh mislila nisem in potem pa kot strela z jasnega .... No preostanek zgodbe poznate.

Jaz bi nujno rabila ene težke besede, da me končno pripravijo do tega, da si rečem "To ni vredno tega" in se lotim svojega življenja na ta način kot si ga želim. Končno bi rada postavila razum pred čustva, sam kaj ko me vedno premaga tisti "Sej me ma rad", tako da punce help - vsak nasvet je dobrodošel - s čim naj se zamotim, pozabim, ohranim jezo in dobim pogum za nov začetek brez nepotrebne "krame" iz sedanjosti?
Hvala vnaprej!

Gita hvala za prijazne besede Rabim tisto odločnost, optimizem in egoizem, da lahko sama sebe prepričam, da me brez njega čakajo lepši trenutki pa čeprav se mi na momente zdi drugače in, da lahko sama sebe prepričam, da je vse ostalo lepše od tistih par lepih trenutkov, ki jih preživim ob njemu. Najhuje je to, ko zna človek vsem svetovati in tudi sam pri sebi dobro ve kaj je prav, ampak se zavoljo tistega povečanega krvnega tlaka in lepih spominov odpove sanjam, željam in načrtom za prihodnost. No zaenkrat se dobro držim, jeza od včeraj začuda še ni minila in upam da zdržim še par dni, potem mislim da bo vse skupaj le še nekaj iz preteklosti, kar mi bo pomenilo veliko šolo in spoznanje za prihodnost.

Hvala še enkrat. pa držite pesti, da zdržim

LP