hrana po rugljevo

Dr. Rugelj je pred samim intervjujem navedel nekaj izhodišč za sporočilo:

1. Razpravljanje o prehrani (kar je pomembna vsebina življenja prenažrtih ljudi, ki so zamaščeni, z "mišelinkami", je s sociološkega in psihiatričnega vidika zelo zanimivo, saj "dobri jedci" s tem razodevajo svoje bistvo: požrešnost, lenobo in skrivenčeno estetiko o lepoti človeškega telesa. Torej so nezreli, nevrotični in se lahko "poboljšajo" edino, če se s svojim partnerjem vključijo v program radikalne psihoterapije v mali in veliki skupini, torej v program, ki je podoben mojemu, pa še v takšnem, programu se s težavo poslovijo od svoje zašpehanosti.

2. V mojem otroštvu ni bilo možno, da bi se na kmetih (Mirna na Dolenjskem) kdo prenažiral, saj smo jedli samo 3-krat (pozimi celo samo 2-krat) na dan, vmes pa je mati, na posebno prošnjo, otrokom odrezala kos kruha; otroci pa si ga nismo smeli sami odrezati (!).

3. V zdravstvu delujem že 60 let, zato sem lahko skozi dolgo dobo opazoval in preučeval patološko obsedenost ljudi, ki ob obilici hrane diskutirajo o jedeh, kuhanju in "žretju", kar je za zrelega človeka nedostojno.

4. Kot psihiater se že več kot 30 let ukvarjam tudi z "odvisnostjo" od hrane (od požrešnosti in lenobe) in sem spoznal, da so debeluhi najtežji nevrotiki, ki se zlepa ne zmigajo in se ne nehajo prenažirati. Zato sem se največ naučil prav pri delu z debeluhi, ki jih noben resen zdravnik ali psihiater ne more jemati resno, saj ne sledijo navodilom in se v psihoterapiji izogibajo uvidu v svojo osebnostno deformacijo. "Resno" jih jemljejo edino razni zdravilci (in problematični zdravniki, ki ne upoštevajo bistvo uspešne psihoterapije), ki so torej "dobrohotni prevaranti", saj se okoriščajo z nevrotično z bedo debeluhov.

5. Večina zdravnikov v glavnem živi na račun požrešnih in lenih ljudi, zato tudi od debeluhov brezpogojno ne zahtevajo, da se "zmigajo" in se prenehajo nažirati, pač pa jih tolažijo in jim vzbujajo prazno upanje, da bodo shujšali s pomočjo tolažbe, ter raznih "zdravil"; morali pa bi jih soočiti z dejstvom, da v nemških taboriščih ni bilo nobenega debeluha.

Jem samo 1-krat dnevno: zjutraj pojem nekaj sadja, kosim (mesni obrok) ob 13. uri, skromno, a še vedno preveč, pozneje pa se nobene jedi več ne dotaknem. Z avtosugestijo (samovzgojo) sem ukinil možnost porajanje želje po hrani, zato nisem nikoli lačen, čeprav praviloma delam najmanj do ene zjutraj (navzlic temu, da sem star 76 let in imam 65 let pokojninske dobe).

Jem vse običajne (domače) jedi. Pravzaprav sem se navadil na tistih približno deset jedi, ki sem jih jedel v otroštvu. Seveda nisem tako "premaknjen", da bi bil vegetarijanec.
Vsi ljudje, ki hlepijo po posebnih jedeh in posebnih kuhinjah, so bolni, nevrotični, ki svojo nevrotično bedo skušajo (nad)kompenzirati s hedonističnim nažiranjem.

Moje najljubše jedi: kuhana govedina, krompir in fižol v raznih oblikah, svinjska pečenka, jabolčni zavitek in potica (včasih pa so bili tudi štruklji s pregreto smetano, kar ni več nikjer na razpolago).

Krompir, fižol, kislo zelje, govedina, zelena solata...

Hranim se izključno doma. Skrbna žena mi zjutraj pripravi sadje, pozneje pa običajno kosilo. Kakšnih "specialnih" jedi ne maram. Ob nedeljah greva z ženo, včasih pa tudi s sorodniki in prijatelji, na svinjsko kračo k Blažu na Dobeno.

Redna in zdrava prehrana je zelo važna zadeva, ampak naj človek je le takrat ko je lačen in naj poje samo toliko, kolikor z "miganjem" pokuri, več pojedo samo požeruhi, ki so podobni alkoholikom, ki s "žretjem" potešijo svojo nevrotično stisko (ženske praviloma svojo seksualno nepotešenost; - imajo pač bolj kilave moške, ki so praviloma "hitri strelci", saj ne poznajo bistvo ženske seksualnosti in mislijo, da so v redu, če imajo erekcijo in dobro ejakulacijo). Ampak, to moškim, ki ne premorejo empatije do žensk zadostuje. Posledice: ženske se zaradi spolne nepotešenosti bašejo s hrano, postanejo debele in neprivlačne, "pravi" moški pa se pred debelimi ženskami umikajo k drugi ženski, kilavi moški pa se utapljajo v alkoholizmu.

Torej, tudi v kulinariki lahko zaznamo bistvo klavrnega odnosa med moškimi in ženskami s posledično kilavo spolnostjo, ki se razodeva v obsedenosti po "posebni hrani in kuhinjah", požrešnosti, debelosti in raznih boleznih...

V sedanjih slovenskih pogojih si lahko vsak človek uredi skromno in zdravo prehrano: krompir, fižol, zelje, zelena solata, občasno kos govedine (dovolj je 1-krat tedensko, kot smo imeli Dolenjci pred 2. svetovno vojno) in črn kruh. Vse to je zelo poceni, obenem pa ob siceršnjem spoštovanju načel zdravega življenja, zagotavlja zdravje.

Bogatejši, ki uživajo v zapravljanju, pa naj se kar uničujejo v požrešnosti.