Pravkar sem se razšla s tipom, ki pravzaprav ni hotel biti z mano, oziroma ni vedel, ali bi bil ali ne. To je zgledalo tako, da ni bil dober do mene, da ni pokazal nobenega sočutja, da je samo vzemal in nič dajal, ni si zapomnil, kdaj imam rojstni dan, vedno sem ga samo jaz crkljala, ni me hotel poljubiti, me predstaviti staršem, še svoje prijatelje je držal stran od mene oziroma mene od njih... Če sva se videla, mu je bilo to breme oziroma dolžnost. Jaz sem mu vedno dajala vse 100 procentno, podporo, ljubezen, vse. Mogoče sem ga imela celo preveč rada. Medtem ko me je on vedno kritiziral, da se nisem počutila dovolj dobro. Najsi je šlo za mozolje, oblačila, karkoli... Glede na to, da je bil najin odnos bolj podoben prijateljstvu, pa še to ne z njegove strani, ampak logično, spet samo moje, sem mu rekla, da reciva temu tudi uradno prijateljstvo.
Tip je priznal, da je po domače rečeno zajebal :). Da ni siguren, ali sem prava zanj. In da rabi nekaj časa mir, potem pa mu bo mogoče potegnilo, da je to to. Ampak meni se zdi, da je imel 10 mesecev zadosti časa. Če bi v tem času vsaj lepo delal z mano, ampak ni. Zaradi njega sem ful pretrpela, ker sem čutila, da me ne ljubi. Včasih je imel prav nizke. Zdaj se pa tip sekira. Vidi kaj je zgubil in si na vsak način želi pustiti odprta vrata, da bi še kdaj mogoče kaj bilo med nama. Zdaj sem mu pa zanimiva. Ampak meni nekako ni do tega...preveč je bilo bolečine. Bi ve pristale na to, da bi on premislil, ali bi bil z vami? Jaz nisem...