Sama se v svoji kozi nikoli nisem pocutila prevec dobro. To, da sem introvert, me je oviralo pri doseganju svojih ciljev. V prejsnji sluzbi sem si zelo zelela napredovanja. V podjetju sem delala dlje casa in bila med najbolj pridnimi in vestnimi delavci. Moj problem je bil le ta, da se nisem znala "porinit" naprej, se izpostavit v ospredje, kjer bi bila moja pridnost in uspesnot pri delu bolj opazena. Nikoli se nisem hvalila in se izpostavljala, kot so to poceli drugi, ki se zato povzpeli visje od mene. Ze od nekdaj sem se bolje pocutila v druzbi 1 ali najvec dveh oseb, kot v vecjih druzbah. Ne da se ne bi zelela vklopit, le nisem vedela kako. Nikoli nisem imela veliko prijateljev. Nisem neka cudna asocialna oseba, le tezje sklepam nova poznanstva in prijateljstva, ker sem bolj tiha in zato ljudje mogoce dobijo obcutek, da si ne zelim njihove druzbe. Zelo rada sem v druzbi ljudi, ki so mi blizu. V vecjih druzbah se pocutim dobro le, kadar gre za druzbo mojih prijateljev ali sorodnikov. V takih druzbah sem zgovorna, ker se ne bojim spregovoriti. V druzbi, kjer vecine ne poznam, pa "zmrznem" in sem med tisjimi.
Ne dolgo nazaj pa sem se preselila k partnerju v drugo drzavo, kjer sem si zivljenje v bistvu zacela urejati od zacetka: od nove sluzbe do novih poznanstev in prijateljev. V sluzbi sem se sicer kar hitro vklopila in se spoprijateljila s sodelavci (ceprav sem se vedno bolj med tihimi). Vec tezav pa imam s spoznavanjem novih ljudi izven sluzbe. Nimam se nobenih prijateljev, ker niti ne vem, kje jih iskat in kako sploh navezati stik. Z mozem se obcasno druziva z drugimi pari (njegovimi sodelavci in njihove partnerke), vendar ta druzenja veckrat potekajo v vecjih druzbah, kjer se ne pocutim prevec udobno. Zato sem ponavadi bolj tiho in le sem ter tja kaj recem. Mozevi sodelavci so ga zato ze veckrat vprasali, zakaj sem tako tiho in ce mi ni vsec njihova druzba. Moja introvertnost je zacela motiti tudi moza, ker je sam nasprotje mene (z lahkoto navezuje pogovore ins poznava nove ljudi, tudi z neznanci vedno najde kako splosno temo za pogovor) in ne razume, zakaj skoraj nic ne govorim, ko sva v druzbi. Zaradi tega se pocutim pod pritiskom in razmisljam samo o tem, da MORAM z nekom govoriti, da ne bom spet izpadla cudna.
Jaz razumem, da nekaterim ljudem ni problem zaceti pogovora s komerkoli, vendar jaz tega ne znam. Ne vem, kaj reci; tezko najdem temo za pogovor, ce osebe ne poznam dobro. Na vseh forumih ljudje tistim, ki so v depresiji ali pa osamljeni, dajejo nasvete, naj grejo med ljudi in se druzijo. Ce si ektravert, ni problema, ce pa si nasprotje temu, pa iti med ljudmi in se druziti ni tako zelo enostavno. Jaz sem zadnje case zaradi vsega tega malo depresivna. Stran od druzine in starih prijateljev, brez pravih prijateljev tukaj in moz, ki ne razume, da novih prijateljstev ne sklepam s tako lahkoto kot on in da tega pac ne morem spremeniti, ker je to del moje osebnosti. Zanima me, kako se s tem spopadate drugi introverti? Kako kot introvert uspeti v ekstravernem svetu, kjer se od ljudi pricakuje zgovornost in druzabnost?