Popcorn, mogoče Dialog mladih? Organizacij za mlade je veliko, nudijo druženje, prostovoljno delo, razno podporo, ampak nisem pa slišala za kakšno specifično, ki bi se ukvarjala z brezposelnimi mladimi, jim svetovala, jih ščitila, omogočila nek stik z delodajalci. Res je neverjetno, da tega ni. Študentskih organizacij pa je neskončno mnogo. Pa sindikatov tudi. Čas je že, da se brezposelnost neha obravnavati kot nekaj defektnega, kriminalnega, deviantnega, kar je potrebno pomest pod preprogo, narediti anonimno, čim manj govoriti o tem. Brezposelni so sposobni ljudje, z izobrazbo, z znanji, s sposobnostmi, z izkušnjami (nekateri z dolgoletnimi), prijetne osebnosti, ljudje, ki imajo ime in obraz ... potrebujejo pomoč, delo, vključenost v družbo, v kolikor jim je primanjkuje.
Meni pa ni težko pred žlahto in pred nikomer, ker mi nima za kaj biti. Se ne zapiram pred ljudmi. Družbo in kraje sicer izbiram skrbno, tiste, ki mi dajejo energijo in pozitivo (tega se je itak dobro držati vedno). Izogibanje ljudem je pogosta težava brezposelnih oseb in lahko kaže na depresijo, potlačene občutke krivde, sram, pomanjkanje samozavesti (občutek manjvrednosti). Čimprej ozavestiti, kaj se dogaja in se razvedriti, si odpustiti, se začeti ponovno ceniti, se ponovno sestaviti, iti med ljudi. Se zavedati, da si dragocen, z denarjem ali brez. Potem si presenečen, da ljudje ne grizejo, da še imaš prijatelje, družino, svoje aktivnosti, svoj krog, morebiti najdeš nov krog ljudi ... Saj ljudje vedo in razumejo, čutijo stisko ljudi okoli sebe, se zavedajo, da če bi bili mladi diplomanti, bi bili povečini v dokaj težki situaciji, pa tudi kot odrasli se sami zavedajo, da njihove zaposlitve niso garantirane, da se dogajajo stečaji, da je sreča opoteča, da je ljudi več, kot je služb, da največkrat štejejo izkušnje in veze ter da je do obojih težko priti. Kakšnim, ki pa se ne zavedajo situacije in še vedno mislijo, da so med brezposelnimi le lenuhi in alkoholiki in da če nisi eno, si pa že drugo, pa pač rečeš, da so ti življenjske sanje poročiti bogatega dedca, prejeti dediščino, iti za poslanca in da zato nisi v službi in niti ne misliš biti (sarkazem). Kaj si nestrpni mislijo o iskalcih zaposlitve, je to izključno njihov problem, ne naš. Se pa lahko vsak znajde tudi na drugi strani, karte se premešajo, domine sesujejo, linija je tanka, kupček se lahko podre. Če ne prej, pa takrat vidi, kakšna je realna situacija.
Z Zavodom za zaposlovanje nimam slabih izkušenj, svetovalke so prijazne, nekatere bolj zgovorne, druge manj, včasih dobiš kakšno iztočnico, predlog, se pogovoriš, zadebatiraš, neke velike koristi od njih pa itak ni, ker čarat ne znajo. Sam se moraš znajti, v zatohli mlaki neenakih možnosti, med pičlo ponudbo del in ogromnim povpraševanjem, iščeš veze, delaš prostovoljno, delaš v fleksibilnih oblikah dela in upaš, da bo nekoč bolje.
?
. In ja, skoraj me je fršlok ko sem zasledila oglas, v katerem so zahtevali tri leta izkušenj za zlaganje izdelkov na police (!). 
. Če me že kot študentko niso želeli nikjer kjer bi si želela delati sama, dvomim, da se bodo grebli zame potem, ko niti statusa ne bom več imela. Po eni strani nočem diplomirat ravno zato, ker me je strah, kaj bo potem 
.
Nikoli ne bi šla več to študirat, brez problema bi bila sprejeta na medicino ali kamorkoli, tako da mi je res res žal - pa sploh ni bil lahek ali kratek študij...
