Diskriminacija mladih pri iskanju prve zaposlitve

Jaz sem mela ful veliko srečo. Isti dan, ko sem naredila svoj zadnji izpit (bil je ustni, tako da sem takoj vedla, da je opravljen) so me poklicali iz firme, kjer sem dober mesec prej mela razgovor in mi sporočili, da sem izbrana. Je pa šiht na mojem področju (študija).

Je pa žal dandanes moj primer velika izjema in čudež. Mladi in mladi diplomanti so očitno zelo nehvaležna kategorija in namesto, da bi delodajalec hotel osebo polno znanja, motivacije in energije, se takih izogiba. Vsi zahtevajo delovne izkušnje, ki ti jih pa noben ne da.   En velik problem je tudi ta, da večina ljudi gre na fax, ti pa proizvedejo po mojih ocenah v nekaterih "panogah" vsaj 3x preveč diplomantov glede potrebe po takem poklicu. Omejitve na fakse bi morale bit bolj stroge, pa čeprav se to grozno sliši. Samo kaj ti bo diploma, če ne boš našel šihta, ker ni tako velike potrebe po takem zaposlenemu.

Vilčka (na prejšnji strani), vpiši vse (v Europass CV), kar si do sedaj delala: razne prakse v okviru študija, študentsko delo (bilokakšno, tudi če ni v zvezi s študijem, samo da se vidi, da imaš delovne navade), projekti, avtorska dela - prevajanje, lektoriranje, pisanje ..., prostovoljno delo. Pa veliko sreče pri diplomi.

Ko je kolegica vpisala vse kar dela in sem sama še delala preko študenta, so se v naši firmi delali norca, da diplomanti nimajo nič drugega delovnih izkušenj kot pa kelnarjenje in delo v trgovini, jaz sem bila čisto solzna, kako so lahko ljudje tako nesramni, če pa ne moreš dobiti drugje službe, razen, če imaš takšno srečo kot sem jo jaz imela, da sem si pridobila nekaj izkušenj iz svojega področja...ampak tudi to delo se ni obdržalo, saj je podjetje izgubilo večino poslov.

pa ja, saj to je ravno problem, prvič: delala sem ogromno preko študenta, samo na žalost večinoma takšna dela, s katerimi si danes ne morem ravno pomagati pri pisanju prošenj (deklariranje, pakiranje), in drugič: tudi če sem kdaj delala kaj 'pametnega', se jaz tega ne spomnim več, ker prvič: moja 'delovna doba' preko študentskega servisa je dolga vsaj 10 let in drugič: večina del je bila dnevnih, tedenskih, redko mesečnih.. na žalost je mene pamet srečala šele proti koncu študija, mislim, šele takrat sem začela razmišljat v smeri 'kaj pa če bi delala kaj takega, kar bi mi nekoč koristilo?', prej sem pa delala karkoli, samo da sem prišla do denarja...

Ah... meni se zdi to res vse skupaj tako obupno.... služb pač ni... ne za mlade, ne za starejše, ne za nobenega, če nisi sin/stric/bratranec direktorja, ki mora po možnosti biti politično povezan s pravo stranko... Jaz poslušam samo take zgodbe... Prirejanje razpisnih meril itd... Naravoslovci, ki zasedajo mesto družboslovcem... nižje izobraženi, ki zasedajo mesto za višjeizobražene....
Zdi se mi, da si se pred par leti še kako prebil v kako luknjo... preko pogodbe, polovično... nekaj pač.... Zdaj je pa to čedalje težje... Morali bi korenito pretresti vse... Ampak zgleda, da namesto da bi stvari pretresli in se usmerili v pravo smer, se bo samo vse sesulo... pred tem pa nas očitno čaka dolga agonija...
Se mi pa zdi problematičen pristop do mladih ljudi (vsaj ko sem se jaz vpisovala na fax) je bilo tako, da so ti vsi svetovali, naj se vpišeš na študij, ki ti bo predvsem zanimiv in po možnosti gledaš še na točke, da ne bi kje izpadel iz prve želje in podobno... Noben ti ni pač rekel " lej, moraš delat za to, da služiš denar, da lahko preživiš... " Se mi zdi, da se delo ne enači več z delom za to, da "preživiš", ampak da se imaš predvsem lepo ob delu.... Pač malo se mi zdi zgrešena mentaliteta... Ampak itak so glavni problemi drugje... To je samo neka stranska misel...
Sploh pa je katastrofalno kako se razno razni nerentabilni študiji samo množijo... Zdaj sem celo brala, da hočejo ustanoviti še dve univerzi... Mislim, katastrofa... Edino pomembno je, da imajo določeni ljudje profesorsko službo... Ker pač nove faxe se odpira predvsem iz tega razloga...
Da ne govorimo o nesorazmernih višinah plač.... Ma, katastrofa....

Opažam tudi, da je vedno več predavanj na temo zaposlovanja... Take dogodke pa se mi zdi, da organizirajo samo za to, da bodo tisti, ki predavajo dobili plačano... Vsepovsod vlada neka vsesplošna apatija in menefregizem... Zakone menjujejo non stop.... uradniki so na delovnih mestih samo za to, da prejemajo tisto malo plače... Ne vem... zdaj, ko sem si mogla urejat par takih birokratskih stvari sem prav samo gledala... Vsak ti pove nekaj drugega.... Kot da veljajo v vsaki "poslovalnici" za iste zadeve drugačna pravila... Kar nekaj...

Občutek imam pa da še težje od mladih ljudi, dobijo službo ljudje po 50 letu... sploh nekateri poklici...

Jaz se počutim totalno izgubljeno... Sem se vpisala na zavod pa niti ne vem zakaj... Pametnih delovnih izkušenj nimam... Saj sem kot študentka precej delala pa tudi skoraj na podobnem področju iz katerega sem doštudirala, ampak v osnovi nisem počela ničesar... Gledam "prosta" delovna mesta pa ni niti enega takega za katerega bi se lahko prijavila... Razen enega, ki pa mi ni všeč... Pa se bom vseeno... Skušam hodit malo na razno razne dogodke iz mojega področja pa se mi vsakič zdi, kot da sem padla s plutona.... Še najbolj premišljujem o tujini...
Da ne govorimo o tem prostovoljnem delu... Sej super, da je, ampak dejansko že resno nadomešča redne zaposlitve...
Ma, jaz sem kar že v depresiji glede tega, ker se počutim ful nekoristno in ne vem kje začet, kaj... Malo premišljujem o tem, da bi se kam vpisala kot diplomantka....

quote:8cc8746c6d="Vilčka"Sem brez veste

Jaz sem delala tudi po 10-12 ur včasih, rekord sem imela prko 15h dnevno. Delala sem odgovorno delo, ki so ga nadrejeni za mano pregledali, in zelo raznoliko. Uvajala sem tudi študentke, ki so bile kot hostese več plačane od mene... Pa tudi za delo na raznih eventih sem jim bila nadrejena, skrbela, da je vse šlo kot je treba, pa sem bila isto plačana kot druge študentke, takšno je pač študentsko delo.

^^ točno tako. Sama sem šla na dva takšna razgovora in pri enem zmagala zaradi oddane testne naloge. Ampak nimam izkušenj s razgovori in ne vem kako se bom v prihodnosti obnesla.

In ta neumna psihološka vprašanja: kaj ti je v življenju važnejše: kariera ali družina, prosti čas? Kaj bi bila, če bi lahko bila žival? Kakšno je zate idealo delovno mesto? In še in še...ko ne veš kaj je pravi odgovor. Meni je važna kariera do te mere, da me delo veseli in, da grem na delo z veseljem, ne z muko. Mi je pa pomembna tudi družina, saj ne mislim biti 10h na dan v službi, priti domov, pojesti neki in iti spat, če me razumete.

Veliko sreče vsem, upam, da bo tudi nam kmalu posijal sonček, ki smo se znašli v tem začaranem krogu.