Jaz se javljam v to temo po dolgem času ... Diplomirala sem julija 2011, iz slovenščine (pedagoška smer) in angleščine (prevajalska smer), sedma stopnja, stari programi, Filozofska fakulteta v Mariboru. V teh dveh poklicih je danes težko uspeti. Mlade učitelje je prizadelo varčevanje, ker praktično ni zaposlovanja takoj po faksu. Lahko pošiljaš prošnje po celi Sloveniji, a še do razgovora ne prideš. Večina mladih profesorjev nima izbire in se tako lotijo volonterskega pripravništva z upanjem, da bodo nekoč dobili pravo službo. Kdaj? Bogvekdaj. Omeniti moram, da je tudi volontersko pripravništvo tako kot plačano pripravništvo vsakodnevno delo, kot če bi bil v rednem delovnem razmerju, samo da ni plačila, ni prispevkov za socialno varnost, zavarovanj - ničesar. Plačana pripravništva so zelo redka.
Ker sem imela po diplomi veliko časa (pa nič denarja tudi :)), sem se ob iskanju dela intenzivneje pričela posvečati rečem, ki so me zanimale, a sem si jih lahko privoščila (saj veste, da so najboljše "stvari" v življenju zastonj :)) prebrala veliko knjig, prešportala veliko ur, se družila z ljudmi, se izobraževala. Kamor me je vleklo, tja sem šla. Razni dogodki, prostovoljno delo za humanitarne organizacije, delo z mladimi, mladinske civilne pobude ... Na tak način sem dobila prvo redno službo, in sicer v nevladni organizaciji. Nikoli ne bom pozabila dni, ko sem imela v dveh dneh dva razgovora za službo in na obeh bila sprejeta. Odločiti sem se morala za eno. Ko je v tej službi potekla pogodba in ni bilo možnosti podaljšanja (organizacija ni uspela pridobiti sredstev iz javnih razpisov), sem dobila plačano pripravništvo s šolstvu (redno delovno razmerje), naletela sem na ugoden razpis, spremljala sem jih že nekaj časa, prijavljala sem se drugič, prvič ni uspelo, imela sem veliko veliko srečo, ker je plačanih pripravnikov malo, brez pripravništva pa ni začetka kariere. Počutim se, da sedaj ni več meja. Delam v svojem poklicu, kar me veseli, vsak dan na šithu nosim nasmešek na obrazu do ušes. 
Preboj iz študentskih časov v redno delovno razmerje je danes zelo otežen, najbolj zaradi zlomljenega gospodarstva, zgrešenega varčevanja in pomanjkanja rešitev. Politiki so opravilno nesposobni, zato se prebuja civilna družba, ki s pomočjo orodij nesposredne demokracije pričenja krojiti svojo lastno usodo. Boljši časi prihajajo, ampak si jih bomo morali sami ustvariti. Trajalo bo, naj traja, kolikor hoče.
Delujte, pojdite med ljudi, delajte to, kar vas veseli, brainstormajte. Tako se dobi šiht. Ne preko vez od ateja in mame. Ob tem pa prenehajte meriti čas, ker je včasih potrebno veliko potrpežljivosti, preteče veliko časa ... Dajte čas na stran, nehajte šteti mesece. Samo delujte in boste z vsakim dnem bližje cilju.
Sem še absolventka do konca marca (podaljšan absolvent po starem programu). Zaradi varčevalnega zakona me v prejšnji službi, ki sem jo opravljala preko študentskega servisa niso več potrebovali, vsaj tak je bil razlog, da so me "odpustili". Zdaj že več kot pol leta iščem kakšno delo, preko štud. servisa, pošiljam pa tudi že za redno zaposlitev. In vmes že kar zgubim upanje v to, da bom kdaj dobila službo brez vez, znanja 156 jezikov in 45 računalniških programov. Ampak tale tvoja zgodba nam da tistim, ki iščemo službo (verjamem, da nas je veliko na istem), še kako potrebno motivacijo za naprej. 
