Priznana hrvaška avtorica Slavenka Drakulić, ki je bila pri slovenskem bralstvu odlično sprejeta s knjigama Mileva Einstein, teorija žalosti (Beletrina, 2018) ter Dora in Minotaver (Beletrina, 2021), se tokrat predstavlja z zbirko kratke proze Nevidna ženska in druge zgodbe v prevodu Mateje Komel Snoj.
Zgodbe o ženskah, ki počasi izginjajo, so predvsem zgodbe o starajočih se ženskah, ki jih družba izloči in zamolči. Čeprav se sliši morbidno in zahtevno, pa je branje knjige vse prej kot to. Gre namreč za polnokrvne in raznolike portrete in situacije, ki vzbujajo sočutje in temo z obrobja potiskajo v ospredje. Avtoričina veščina ustvarjanja večplastnih in kompleksnih ženskih likov je neprecenljiva in vsakič znova navduši, kot dodaja prevajalka Mateja Komel Snoj, je Slavenka Drakulić avtorica, ki nikoli ne razočara, tudi če piše o témah, ki niso nove oziroma so celo zelo stare, večne.
Ena takih je tudi smrt – in pred smrtjo staranje, odhajanje, umiranje in vse, kar neizogibno spada zraven. O tem piše v zbirki Nevidna ženska in druge zgodbe. »Ali sploh obstaja trenutek, ko lahko rečeš – tako, pa sem se postaral? Je starost vprašanje let ali notranjega občutka?« se vpraša. Vsaka od zgodb ponuja nekaj svežih in na trenutke presenetljivih odgovorov na to in podobna vprašanja, čeprav so vse spletene okrog popolnoma vsakdanjih dogodkov in popolnoma vsakdanjih žensk, moških in njihovih otrok, kar smo vsak trenutek mi sami ali naši bližnji. Z zgodbami Slavenke Drakulić smo na poti človeka – predvsem ženske – v obdobje, ki ga ne zaznamujejo samo sivi lasje, tanka koža in negotov korak, ampak tudi pozabljanje, sram, bolezen. Prepričajo nas, da je o tem nujno razmišljati in se na to pripravljati, tudi če se nam to obdobje zdi še svetlobna leta daleč.
Knjiga je polna drobcev človeške topline in opozarja na nevarnosti, kot je med drugim kult večne mladosti, ki je škodljiv in celo uničujoč, saj ustvarja še večjo vrzel. Kako ostati viden in relevanten v poziciji, ko si le še nekaj, kar roke popravljajo in ne več ljubkujejo, se sprašujejo protagonistke: »Počutim se vse bolj nevidno, kot da izginjam. Ja, seveda obstajam, ampak kaj to pomeni, če od drugih ne dobivam potrditve svojega obstoja? Če se vedejo, kakor da me ne vidijo?« Izjemno pomembno in presunljivo branje.
