Zgodbica za še lepši dan: Sporočilo angela

Bila je noč. Pravzaprav nobena posebna noč na prvi pogled. Razen čudnih zvokov parih skovirjev ki so pravkar ugotovili slast gonje oz. parjenja, ako se izrazim malo kulturjene...popolnoma navadna noč. Vse do trenutka ko se je bleda luna dotaknila površja jezerca, globoko v kočevskem gozdu.

Kot bi nekdo ugasnil ves zvok, kot bi celi svet obstal, kakor da bi si zemeljska rotacija nenadoma vzela pol ure dopusta...je vse popolnoma potihnilo. živali so nekaj začutile. Gozd je nekaj začutil. Postalo je srhljivo tiho, pa vendar...nikogar izmed živali ni bilo strah. Samo nagonsko so vedele...nekaj se bo zgodilo.
Nenadoma površina jezerca narahlo vzvalovi. Zdi se, kot da bi luna oddajala nekakšno tiho simfonijo sanj in miru, ko se iznad jezera povzdigne nekakšno bitje. Imela je svetle lase. Začuda so bili popolnoma suhi in ni je zeblo. Polagoma se iz gladine pokaže še njena obleka ter njene bose noge. Nežnost, s katero se je dvigovala iz gladine jezerca bi se dalo primerjati samo z nežnostjo, ko mati prvič stisne k sebi svojega otroka...luna je zažarela močneje, zvezde so se zatresle v globokem občudovanju in vse naokoli jezera je dihalo v njeni lepoti.
Ustnice so spominjale na dvoje češenj, sočne in narahlo odprte so dihale in ljubile svež zrak okoli nje, globoke rjave oči, so rahlo zbegano raziskovale okolico, ni je bilo strah. Vedela je, da je nekaj posebnega, vendar ni vedela kaj je. Ni vedela da je angel. Angel ki ima svoj namen in svoje sporočilo nekomu.

Zdi se da je bila mehka trava še mehkejša, ko se je ona skoraj lebdeče premikala preko le te, kot bi počasi drsela, pa vendar se je premikala z neverjetno hitrostjo. Zanjo čas in prostor nista obstajala, pa vendar...jo je nekaj vleklo naprej. Ni se zavedala svoje nezemske lepote, ni se zavedala v kak svet je bila poslana, ni se zavedala da njeno mehko srce in čista duša ne sodita v ta svet pokvarjenosti....se je pa zavedala nekaj. Mora ga najti, mora mu dati....sebe, mora mu dati....ljubezen.

Čuden hrup je obkrožal okolico kamor je prišla, ni bilo več miru, ni bilo več tiste spokojnosti ki jo je bila vajena...bilo...kakor bi prišla med množico ljudi ki ne vedo kam bi sami s seboj, med množico na pol golih mladenk ki se zvijajo pod nekakšno svetlobo in čudno migajo, kot ne bi bile čisto pri sebi.

Pogledala je naokoli in se nekoliko začudila prizoru ki ga je videla. Vse povsod polno dima, vse povsod mladi ljudje ki so...tako čudni...kot bi bili na pol mrtvi in na pol nori...migajoči v nekakšni popolnoma nepovezani glasbi, ki je prej parala ušesa kot pa nakazala na karkoli lepega...to bitje čiste lepote in čistejše duše od najčistejše studenčnice, se je znašlo sredi centra Ljubljane, sredi centra, v diskoteki...sredi t.i. zabave mladih. Ni vedela da jih je pol pod vplivom alkohola, ostalih pol pa na Xu, ni vedela da mlade deklice, na pol gole želijo biti in ter ujeti kakega mladca za sex, ni vedela da ona ne spada v ta čas in prostor....vedela je samo to, da ga mora najti. Njeno poslanstvo se je začelo in mora ga izkoristiti v vsej svoji polnosti.

Nagonsko je vedela kam mora pogledati. Bila je angel, angel ki je bil poslan na zemljo..in angeli imajo še posebej izostren čut, kam in kako je usmerjeno njihovo življenje, njihova bit in njihov namen, zato je takoj zakorakala k njemu.

Na obrazu se mu je videlo da že dolgo nekaj išče, v očeh mu je samevala neka prikrita žalost in osamljenost, globoko v srcu je vedel....ni vedel kdaj in kako se bo zgodilo, ampak je vedel...da ima moč in da ima sposobnost ljubiti bolj kot kdorkoli na tem svetu...ampak vse do tega trenutka, ki se ga še ni doddobra zavedal, je vsa ta njegova moč, vsa ta njegova energija čakala, bila nastanjena globoko v njem in čakala...čakala...da izbruhne ven.

Sit je bil diskoteke, sit je bil totalno zmešanih najstnic, sit je bil fukfehtaric ki so ga hotele ukrasti za bežen moment ukradenega umazanega užitka...sit je bil poceni zlorab ljubezni na vsakem koraku ki jo je videval skozi življenje...in ravno se je hotel odpeljati domov..jo je zagledal.

Sedaj ni bila več zmedena, nič več radovedna in nič več izgubljena, kajti zazrla se je v njegove oči. Kot bi izbruhnil vulkan, se je v njej prebudila ženska. Ni bila stara, pa vendar je bila na videz nekoliko starejša kot ostale češplje okoli nje. Bila je...tisto kar si je želel, bila je odgovor njegovim molitvam.

Nista potrebovala besed, nista potrebovala brez zveznih spoznavnih fraz, vedela sta da je napočil tisti trenutek...tisti, za kar sta bila oba ustvarjena.

Hrepenjenje tisočletij, jok hudournikov in rjovenje vulkana je izbruhnilo v srcih obeh bitij, ko so se njune ustnice združile v eno. Sama veličastnost trenutka ne more biti opisana z besedami, ne more se enačiti z ničemer drugim, ne more biti posredovana tebi, spoštovani bralec...lahko jo samo slutiš, slutiš in onemiš. Dvoje ustnic se je dotaknil čisto narahlo, kot bi se oba bala da se bosta porazgubila v čarobnem trenutku...zdelo se je, kot da drug od drugega srkata življensko energijo, kot da bi oba na vekov veke čakala samo na ta trenutek, kot da bi se isti hip odprla nebesa in bi se zaslišala harmonija vseh angelskih zborov, daleč naokoli.

Sedaj je vedela. Bolj kot kdajkoli prej je čutila, bolj kot kdajkoli prej je vse v njej kričalo, jo rotilo in ji hkrati zapovedovalo...vedela je da mu mora dati vse, sebe popolnoma vso, na najbolj ženstveni način, na najbolj nežni, strastni in ljubeči način, kot je sposobna. ženska v njej je bila rojena. Zahtevala je svoje, zahtevala je njega, njegovo moškost. Praznina ki je bila ustvarjena samo za njegovo telo je morala biti napolnjena s čašo opojnosti, temu zakonu univerzuma se ni dalo izogniti.

Nista se zavedala, kdaj sta zalebdela....strast trenutka ju je lansirala ven iz središča tega človeškega absurda, ven iz teh poceni luči in ven iz tega okolja...kamor nobeden od njiju ni pravzaprav spadal...zalebdela sta visoko visoko...v objemu in v vrtincu strasti ki je bil že na avtocesti vrunskega užitka in vrhunske naslade. Pil je njene dojke kot lačen otrok, lačen ljubezni, lačen pripadnosti in lačen njenega telesa, njene duše in njene angelske topline...pol jo je z vsakim dihom in izdihom in vedno globje prodiral v njeno ženskost, tja...kjer domuje vsa slast tega sveta in tam kjer se rodijo sanje....sanje intime, neobvladljive strasti in zlatega bistva življenja.

Njena dlan, njene ustnice, njeni laski...vse to je sedaj zaživelo in izkričalo svojo tisočletno strast na njegovem telesu, angel je našel svoje bisto, svojo nalogo...in sedaj je ni bilo več sile, ki bi mu lahko preprečila da jo izpolni.

Nebesa so se odprla, vse je zažarelo, vse je eksplodiralo v nori nasladi, ko ni mogel več, ko je bilo vsega lepega preveč, ko ji je dal tisto najplemenitejše, kar moški lahko da ženski, ko ji je dal seme svojega bitja, vrelo seme ljubezni, zasajeno globoko v njeno ženskost, seme upanja in hrepenenja....in začutila ga je, kako se v njej prebuja novo življenje, začutila je, da se njena naloga počasi končuje.

Še vsa opita od doživetja življenja, sta se polagoma spustila na tla. Mehka trava je božala njuni telesi ki sta se počasi umirjali v tem vulkanu božanskega doživetja....v tesnem objemu sta skušala ta trenutek podaljšati do neskončnosti. Vedela je da se njen čas končuje, vedel je da je dobil kar je želel, po čemer je hrepenel in za kar je živel, vedela sta....da se njuna pot na zemlji končuje.

ljubim te
ljubim te



beseda avtorja: Naj se spet opravičim za zavidanja vredno zbirko slovničnih napak in rahle osladnosti zgodbe, samo iz zaupnih virov sem slišal (hvala Tikka) da nekaterim soforumašicem manjka sladkorja...zato pomagam kolkor lahk 8D