Nekatere ste res pridne
Pa sej vse se da. Jst sama pri sebi vidim..Ne nimam še otrok, ampak imam pa trenutno ogromno obveznosti.
Dopoldan služba, popoldan predavanja. Ko ni predavanj pa delo v stanovanju, ki je še v izgradnji. Služba, kosilo in pospravljanje stanovanja je na sporedu vsaki dan, kolikor pa ostane časa pa delama in delama..
Vikendi so bili in so še večinoma delovno zapolnjeni. Delo do 10-ih zvečer, zjutraj ko je job, zgodnje vstajanje, ampak se da.
Tu pa tam imaš včasih polno glavo vsega, ko misliš, da ne bo šlo več, ampak gre. Seveda ne pozabim tudi na gibanje, šport-prava sprostitev, ampak to sem ugotovila šele po 20-letih svojega živlenja..no vsaj enkrat sem.
Tudi sama si tega nisem predstavljala..Ker meni je bilo že 8 ur službe (ko sem še živela pri starših), dovolj. Potem pa je sledilo le še spanje. Vikende se žurala in spala, med tednom pa služba in spanje. Hja strašna utrujenost je to bila
Ampak jst mislim, da ko imaš pa enkrat otroka se pa vsega navadiš..navsezadnje je on "tvoj dirigent" oz. razporejevalec časa, in če si partnerja znata delo razdelit, si pomagata, laufa tk k mora.
Drugače pa sama imam dopoldan job, popoldan kosilo, pospravljanja stanovanja, potem delo in na koncu še čas zase-šport. Ob vikendih oz. sobotah pa malce bolj generalno čisščenje stanovanja in kakšno likanje. Trenutno je tako, kako bo v nadaljne se pustim presenetit
, sploh ker glede tega sem res občutljiva in raje sama naredim. AMPAK glede na to, da sama OČITNO sploh ne naredim bom za prihodnjič vprašala, se počasi privajam na malce nižje standarde čistoče, pospravljenosti ipd. sem bila precej obsesivna v preteklosti.
Sem oseba, ki ljubi in potrebuje "pozitivni stres" - veliko dela, veliko dogajanja, pestrost, to je moje gorivo. Tudi takrat, ko imam vsega čez glavo in sem blazno utrujena, nekako pregrizem skozi in sem na koncu dneva celo zelo zadovoljna, da mi je uspelo to in ono postoriti. In takrat sem srečna in produktivna. Žal sem zadnjih nekaj mesecev pretežno v nasprotni situaciji - dela je (pre)malo, kar s sabo avtomatsko prinese finančne skrbi (sem samozaposlena) in eksistencialna vprašanja, občutek manjvrednosti, nekoristnosti in še cel kup drugih stvari. Ker sem tip človeka "odličen delavec, slab prodajalec" - še posebej, ko pride do "prodajanja" (ponujanja) lastnih storitev - nikakor ne najdem motivacije, da bi si bolj aktivno iskala delo. Hkrati se utapljam v zgoraj opisanih negativnih občutkih, se posledično še bolj bojim zavrnitve in se tako fino vrtim v začaranem krogu. Tako moji dnevi prepogosto minevajo v neki čudni megli - dan se obrne, jaz pa ne naredim nič pametnega, čeprav imam časa še preveč. Več ko imam časa, manj sem organizirana. In ne, ne-nujno delo me v tem trenutku tudi ne motivira. 
:
bom kar z beležko brala in si zapisala navodila za preživetje. 
