Še vedno menim, da je vse še pred menoj, kajneda, da sploh nisem ničesar zamudila in da je samo vprašanje časa, kdaj bom TV zvezda z mega pogovornim šovom. Nedeljskim, seveda. V avtu nabijam muziko, da se jo sliši daleč na drugi vozni pas, mnogi si me lahko prizanesljivo ogledujejo, ko prepevam zraven, ampak jaz uživam. Hočeš nočeš imamo v garaži poster Davida Beckhama, pa čeprav moj mož ni niti enkrat prosil zanj. Oblačim se v super kratke minike, in če me kdo ogovori z gospa , ga popravim v gospodična . Sem blazna, ne? Ampak do tukaj tudi jaz vse to jemljem kot igro, kot sprenevedanje pred gubami in ne ravno beg pred realnostjo. To, kar pa se mi dogaja zdaj, je preseglo vso mojo domišljijo in domišljavost, in ne vem, kako naj se izkopljem iz tega. Oziroma ne želim se izkopati iz tega, če dovolim moji pubertetniški naravi, da se oglaša.
Začelo se je s tistim klicem, ki naj bi mojo nekoliko spečo kariero obudil v življenje. Z možem sem se nekako dogovorila, da grem samo na sestanek in ne v službo, in da je otrok (tisti, ki ga še delava) vsekakor na prvem mestu. Uf!
Ne samo, da nobeno krilo ni bilo dovolj kratko, ugotovila sem tudi, da so vsi moji parfumi "demod
