Obema sožalje!
Jaz sem podobno izgubo doživela ufff, že več kot 6 let nazaj (se mi zdi, kot da je bilo eno leto nazaj!). Naš Roni se je po 12 letih čez noč sesul, multiorganska odpoved. Imeli smo ga namen peljati uspavat, samo še sestro smo čakali, da se pride poslovit (ni študirala v LJ). Ležal je pod mizo v dnevni sobi in ni mogel nič. Sem se k njemu ulegla (evo, mam že solzne oči) in ga objela in sem ga prosila, naj umre. Ja...prosila sem ga naj umre, da bo konc njegovega trpljenja.
Zjutraj je očeta molče pred balkonskimi vrati prosil, naj ga da lulat ven. Ati ga je nesel na travo, Roni se je polulal, ati ga je vzdignil, da bi ga nesel nazaj...pa mu je v rokah umrl. Mislim, da sem takrat drugič videla svojega očeta jokat.
Bolj kot žalostni smo bili olajšani, ker ga je bilo vsem tako zelo težko gledat trpet. In hvala bogu, da je umrl doma, ker smo ga samo zato doma lahko tudi pokopali. Mislim, da bi se mi kr utrgal, ko bi po evtanaziji izvedela, da ga ne morem dobit domov.
težke so te izkušnje, res...živali pač živijo toliko manj in nanje se tako zelo navežemo.