Ne včasih, temveč
dnevno.
Sicer pa, če si nekdo ne more privoščit poravnat vet. stroškov za svojo bolno žival, me prav malo briga, kako zelo rad jo ima - dejstvo je, da žival
rabi vet. pomoč in ji naša ljubezen pri tem ne pomaga prav
nič, ker jo
ne more pozdraviti. Če si živali
ne moreš privoščit (in pod to ne spada
samo vet. oskrba, temveč tudi kvalitetna prehrana - brez raznih Whiskasow, Chapijev in ostalih kvazi hran - in še cel
kup stvari, konec koncev, če si jo tudi "časovno" ne moreš privoščit, tudi ne vem, zakaj se odločiš zanjo), jo pač
nimaš. Jaz si tudi ne morem trenutno privoščit še enega psa in mačko in ju pač
nimam - pa bi lahko že zdavnaj oba pripeljala domov.
Imela bi ju z veseljem, a jima ne morem nuditi vsega kar potrebujeta in sem raje brez in počakam na pravi čas.
Sicer pa se strinjam s Tinchko glede S/K.
Pa veliko se dela na osveščanju ljudi kar se tiče S/K, a nekako se ljudi
ne prime (isto kot za muce, ki imajo prost izhod ven pa se nekega dne pač "ne vrne, do zdaj se je pa vedno vrnila"). Razloge, ki jih za to podajajo, so tako boleče smešni (=žalostni) in
primitivni, da človek ne ve, a bi se začel na ves glas jokat ali najprej smejat od
muke in potem še jokat od muke
in slabosti (nevednost in neznanje še razumem, ampak idiotizem pač ne). Potem se že začneš spraševat, pa kaj za vraga si sploh mislim, da bom komu odprla oči ...
Enostavno je ljudem čisto
samoumevno, da ima pač njihova mačka mladiče (t.i. čudež življenja, ne) ali si jih pa želijo, ker je njihova mucka tako lepa in spešl. Pa pridejo kepice na svet, so luštne, najdejo nove domove, ki jih noben ne preveri. In končajo ... zastrupljene, pokošene, povožene, na vilah, obešene na drevesih, zažgane, utopljene, (žive) pokopane. Tiste, ki jim po nekem čudnem spletu okoliščin uspe preživet do svoje prve gonitve, imajo kasneje tudi same mladiče - in jovo na novo zgodba. Tako da, SH, ni se za bat, da bodo izumrle, glede na to, koliko jih je že sedaj, smo lahko mirni vrsto let.
In še nekaj - četudi sam poskrbiš za to, da najdejo "tvoji" mladiči nov dom, še vedno je dejanje (dandanes) neodgovorno. Moj kuža je mešanec (Matošin "maltežan", posvojen) in sem dobila že veliko ponudb za parjenje - pa se ne bo paril. Je mešanec, ni predstavnik nobene pasme, je
krasen kuža, ampak v čem je point imet njegove potomce? Saj jih ne bom obdržala - četudi so v
nulo kopija mojega psa, ne bodo
moji, temveč jih bodo vzeli drugi ljudje. Zakaj štepat novo leglo mešancev na svet? (joj, pa da se ne najde kaka taka cvetka, ki bo rekla, kaj je narobe z mešanci in da pravim, da so samo pasemski oh in sploh)
Pa če stanje ne bi bilo tako katastrofalno in zaskrbljujoče, se ne bi noben bunil glede kakšnega legla mešancev (kot odgovor, če naj bi se parile samo pasemske živali).
Skratka, celotna situacija je za zjokat se. Jasno ti postane že ob kliku
sem (in te muce v tem trenutku iščejo nov dom) - pa če to pomnožimo ...
SwanHeart, če si spregledala:
quote:06561407e4="Lai Ming"
Prijavo lahko vseeno podaš, bodo sami ugotavljali, čigava je posest, na kateri sta sestradana konja. Pa dokumentiraj tako konja kot njuno okolico oz. prostor, kjer živita ter pošlji na VURS. Iz katerega konca si?