Tudi
je grozno.
Jaz sem bila enkrat v tej čitalnici, ker sem morala pregledati neko slikanico za eno glupo seminarsko. Vse je bilo ok, sem rezervirala in se odpravila gor. Nisem vedela, da moram vrata odpreti z izkaznico, zato sem šla kar tako not (sem pač porinila vrata in stopila). Knjižničar me je grdo pogledal že zaradi tega.
Potem nisem vedela, da moram potrditi uporabo rezerviranega mesta pri računalniku in sem se kar usedla na rezervirano mesto.
Dobim in pregledam slikanico, hočem ven. Tam pri računalniku se odjavljam (čeprav se nisem prijavila
), noče me odjaviti in odpreti vrat. Poskušam večkrat, ne gre. Povem knjižničarju, da ne morem odpreti vrat. Me spet grdo pogleda in mi mukoma (daljinsko) odpre vrata.
Ne morem opisati, kako hvaležna sem bila za občutek svobode, ko sem stopila iz te mučilnice.
(Imam podobno zgodbo iz njihove časopisne čitalnice, ko sem morala prvič uporabiti stroj za branje časopisov s traku.
)
Jaz se hodim učit v KOŽ, ker mi je bolj ljubo vzdušje. Ni čisti mir (kot je v NUKu, kar mene že straši, ker se bojim kihniti ali premakniti stol), a s čepki za ušesa je popolno.
, upam, da nisem preveč težila!
.
. Zato sem začela razmišljat, da bi se spravila v knjižnico, kjer bi dejansko imela določen čas za učenje in bi bila brez motečih dejavnikov (telefon, hrup, računalnik...).
