Ja, z ignoranco je najbolje začet. Moj je mešanček med maltijem, za katere lahko prisežem, da imajo najbolj proseče očke na svetu (resno
), ampak ga striktno ignoriram in pribojšek dobi takrat, ko se jaz odločim in ko jaz rečem tako. Problem se lahko pokaže v tem, da boš npr. ti začela z ignoranco, drugi pa ne. Moj tako ve, da pri meni ni haska, pa se potem premakne h komu drugemu, ki je tu bolj softič ... Saj skušajo nekako dopovedat, da tudi pri njih ne bo šlo, pa jih ne uboga preveč oz. še okrepi svoj najboljuboginajboljlačenpesnasvetu pogled.
Ko nekaj ješ, ga/ju
ignoriraj - za vsako ceno,
vedno in povsod. Nikakršna oblika fehtanja ni dovoljena in če samo enkrat popustiš, bo treba jovo na novo. Če ne gre drugače, ju pusti v drugi sobi med kosilom/večerjo (lahko jima rečeš tudi, naj ostaneta na svojem prostoru, pa po tem, ko pojeste, jima daš nekaj - ampak ne z mize), če pa slučajno ješ kaj zraven njiju, ti preostane ignoriranje.
Kako ostati dovolj trd in se upreti skušnjavi, da malim smrčkom kaj daš?
Vedeti moraš, da jima delaš škodo, ne uslugo.
Ti si njun lastnik,
ti si ta glavna, ne onadva.
Še to, mogoče bi ti prav prišla te knjige,
To, priden! od Karmen Zahariaš (sicer inštuktorka pri KD Krim),
Inteligenca psov in
Govorite po pasje?.
Nazadnje urejeno 10. jan 2009 19:53; skupaj popravljeno 1 krat