Če pogledate uro, ob kateri jo to pišem, vam bo vse jasno...ja, Ruby je doma

In hhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhjjjjjjjj (to nisem napisala jaz!) - sem jo imela v naročju in mi je skočila na tipkovnico. Zdaj pa sem si prinesla njeno posteljico in jo postavila pred ekran - trenutno se ukvarja s "pospravljanjem" svoje posteljice in je smešna za crknit, ker koplje in koplje, medtem se zvrne na ritko, vstane in spet

No včeraj smo opoldne odšli v Kočevje - Jolanda se je spet potrudila in nam naredila super kosilo, okrog 15ih pa smo se odpeljali v Ljubljano. Na začetku se je Ruby tresla kot šiba na vodi (malo mraz, malo šok), nato pa sem ji dala njeno kostko (spet hvala Jolandi) in je bil mir za nekaj minut, dokler ni postala tako zelo utrujena, da je zaspala v mojem naročju. seveda ji je bilo po zbujenju malo slabo; ni sicer bruhala, ampak sem videla, kako je bila nemirna in požirala slino. Bogica.
Ko je prišla domov, sem jo v kuhinji (kamor smo postavili tudi njen box) položila na tla, da je začela malo vohljati naokoli. seveda je box tako našla, v sekundi pa je tudi osvojila posteljico, kamor sem ji vrgla njene igračke in cunjico. Zdaj leži samo še tam, razen ponoči seveda.
Popoldne je nato zaspala kot ubita, dokler ni bila ura 18 - čas za večerjo. Sam zvok briketov jo je kar odtorpediral ven..pojedla vse, do zadnjega koščka.
Potem pa divjanje.

Kupila sem ji piskjočo veveričko, ki je velika za polovico nje, težka pa tudi kar. Ampak očitno to nje ni potilo kaj preveč, saj jo je v sekundi zagrabila in odnesla v svojo posteljico. Ja, Staša, tudi mi smo dobili pospravljača

Seveda smo jo potem hecali in ji jemali veveričko..samo da smo lahko spet videli, kako jo bo vzela in komaj odvlekla nazaj v posteljo
Glede lulanja ne razumemo še čisto. Zaenkrat je bila navajena, da ima tudi v boxu pleničko, kamor je hodila lulat ponoči. In zdaj seveda vztrajno lula tam tudi podnevi

Ampak počasi jo bomo navadili tudi to. Težko jo je namreč loviti pod mizami, pritrjenimi klopmi, za kavčem - bi morale videti moja kolena

Ponoči smo jo dale v box in zaprle vrata. Box sem pustila kar v kuhinji, vrata v spalnico pa odprta, da sem jo ves čas lahko slišala. In ni bilo ne jokca, ne stokca - do pol šestih zjutraj, ko pa je tako zajokala, da me je skoraj zadela manjša kap. Jasno naju je kar odneslo k njej - ona pa (ko je videla da je misija izsiljevanja popolnoma uspela) takoj v naročje in ne več dol. Toliko poljubčkov, kot sem jih dobila za enkratno odpiranje vrat, mislim, da ne bom več nikoli

KAJ PA ZDAJ? Ne upam si je spustiti izpred oči za sekundo, ves čas sem v preži, kdaj bo lulala, ali je lačna, žejna, ali ji je dolgčas... Poleg tega ne vem, kaj naj naredim z rožami, ki jih imamo po tleh. Verjetno bomo morali vse dvigniti pod strop, vsaj zaenkrat, dokler še ne razume pomena NE (oziroma ga ignorira

)
No in zdaj k slikicam:
Khm khm

Slavna veverička
