Kdaj se odločiti za otroka?

Jaz sem govorila še leto dni nazaj,da ne bom imela otrok. Zdaj pa sem spremenila mnenje,tudi dobila sem čisto drugačnega fanta kot sem ga vajena.Če bova ostala skupaj, potem bodo gotovo tudi otroci, ker si jih tudi on želi. Sigurno jih bom pa imela med 25-27 (razen če se ne bo izkazalo daj ih ne morem imeti,ali kaj podobno groznega...)

Ena moja kolegica bo kmalu stara 32 let in nima želje imeti otroke... jo je pa baje imela nekje pr 24-ih, pa jo je pol minilo
men je včasih kar strah, ko pomislim, da bi nad mano zavladala želja po otroku sicr trenutno sem še lahko mirna, ker sem samska Samo drgač pa tko... men se kar zdi, da pol ko bi imela otroka, bi me nekega dne piknilo in bi kar ušla.... takšno vizijo imam že od otroštva- vedno sem se videla kot osebo brez otrok in da če bi se mi slučajno zgodilo (ponesrečilo), da bi imela moža in otroke, nekega dne zbežim neznano kam....
Ko sem imela zadjnega fanta pr 20-ih in je neki fantaziral o družini (on je bil 5 let starerjši), sem ga kar zapustila in od mene ni blo več ne duha, ne sluha
Zato se tudi težko vživim v vlogo tistih, ki imajo zelo zelo močno željo po otroku in ga ne morejo imeti. Večkrat gledam kakšno oddajo o ljudeh, ki leta in leta se trudijo in mislijo samo še o tem...To se mi zdi že too much... men je mama rekla, da če ona ne bi mogla imet otrok, ne bi hodila na zdravljenje, bi se pač kar sprijaznila, da jih ne bo imela in amen, ker njena želja po otrocih tud ni bla nikoli tko močna.

No, da še jaz pristavim piskrček k tej temi. Jaz sem bila ena tistih, ki je govorila:Otrok...kva...to pa že ne. In se tega striktno držala, dokler mi partner ni že resno zagrozil, da zdaj pa je res že čas, da si omisliva otroka, Mislim, jaz sem skoz odlašala, kao, pa dajva še malo potovati, pa nisva si še čisto uredila stanovanja, pa iskala 100 izgovorov, čeprav obožujem otroke (tuje). No, potem pa sem kar naenkrat se odločila, ok, zdaj pa ga bova imela, pa še to spet bolj na pobudo partnerja. Danes imam 15 mesečnega sinčka (rodila sem pri 31 letih) in sem najsrečnejše bitje na svetu, ne boste verjele, kako sem se iz tiste" ni šans otroka imet" ženščine spremenila v obožujočo mamico, ki dela stvari za katere je mislila, da jih nikoli ne bo. In zdaj, vam povem, mi je žal da nisem rodila prej, vsekakor pred 30-im, ker se imamo super, čeprav je zelo naporno, sploh ker nimamo starih staršev, da bi lahko malega vsaj za 1 urico na teden npr. pustila pri njih, če imava kakšen nujen opravek. Ampak vseeno, lepo je, pa mislim da je pretirano načrtovanje tako ali tako bilo neumno, ker otrok spet ne spremeni življenja v tolikšni meri, da bi ta dogodek bilo potrebno tako zelo načrtovati, kot sem to počela jaz.