Kaj vam gre na živce? - 3. del

Uf, ti starejši so pa res še hujši kot pa eni pobalini.
Sem že dostikrat videla, da so samo urbano gor dali le toliko, da ni piskalo oz. samo toliko, da se zastonj peljejo, nato pa grdo gledajo naokoli, če morajo stati. Povrh pa dostikrat vidim, da se prepirajo s kontrolorji, češ da niso vedeli, da se ni prijelo ... Samo izgovarjajo se, očitno je še tistih 20 evrov preveč.

In očitno tudi drugod delajo probleme. In to mi gre res totalno na živce. Včeraj je bila v Maxiju (za spodnje perilo) ena, ki je rabila pomoč dveh prodajalk, medtem ko sem jaz čakala kot en čuk za info. Čeprav je ena prodajalka hotela priti do mene, ji je ta stara javkala, zakaj se ji umika, čeprav je imela še eno prodajalko.

Na živce mi gre tudi, da na pošti rabi ena stranka za določeno stvar kar 15 minut (tako da se je naredila taka vrsta, da so nekateri celo zunaj čakali). Sem tisti stranki rekla, da ni edina na pošti, ona pa meni arogantno, da je firma. Sem bila potem kar tiho in si mislila svoje ... 

Glede starejših: mnogi so res prav nesramni in oblastni, na srečo pa se najdejo tudi kontra primeri. In tem slednjim ustrežem, če le morem, prvi pa naletijo na ignore.

Dvomim, da gre veliko ljudi na bankomat, če ima možnost plačati s kartico (marsikje jih ne jemljejo, npr. razni lokali, taksi ...).

Edit: na živce mi gre mraz. Zebe me.

Hmmmmm, punce - starejši mlajši?
Malo empatije na obeh straneh ne bi bilo odveč. Saj se delimo tako apriori po letih. Kot tudi ne po spolu. Ne po barvi kože. Ne po narodnosti. Ne po ... čemerkoli. Tudi po starosti ne!
Človek je Človek ali pa le človek. Odvisno od njega kot osebe, ne od vseh ostalih atributov!
To vam govorim kot nekdo "vmes". Pred 20 leti sem bila "mlada", čez 20 let bom "stara". Verjemite pa, da se vmes ne bom spremenila v nekoga drugega. Tudi ostali ljudje ne.

To pa mene moti. Predalčkanje.

Travica, saj ne gre za predalčkanje, če ima nekdo določene izkušnje z določeno starostno skupino in se iz tega razvije debata. Vsaj jaz tega tako ne vidim.
In se strinjam, da z leti ne postaneš čisto druga oseba, imam pa žal tudi sama izkušnje, da nekateri zgolj na podlagi tega, da so v pokoju, mislijo, da imajo več pravic in se jim morajo/mo ostali podrejati, jih avtomatično spoštovati in ubogati - in se tudi temu primerno obnašajo. Pa pač ne gre tako (no, vsaj pri meni ne). Kot napisano prej, kakršen človek si oz. kakor boš ti tretiral ostale, takšen feed-back lahko pričakuješ (večinoma). In samo zato, če imaš 70 let, še nimaš pravice ostalih obravnavati kot manjvredne.

Pa zdaj sploh ni pomembno, če je govora o starih-mladih ali belih-črnih ali debelih-suhih ... ampak o odnosu, naključje pa je naneslo, da gre debata tokrat o (nekaterih) starejših (ker nekdo mlajši ali srednjih let ponavadi ne pričakuje - kaj šele zahteva - da mu boš odstopil sedež, pa čeprav si npr. lahko tudi sam zelo bolan).

Skratka, preprčana sem, da nobena ni imela namen kogarkoli predalčkati, temveč le povedati svoje izkušnje.

Meni gre na živce, da sem danes prosila za potrdilo o izpitih in moje povprečje izpitov in vaj pred diplomo je 8,49

saj ne da sem sploh ciljala na 8,5, ampak tisti ,49 po vseh teh letih študija in dveh straneh seznama ocen je pa prav nehvaležen. Zdaj pa ne vem, ali naj grem popravljat kak izpit, saj sem mislila samo še diplomirat. Ali kdo ve, kako je s podiplomici, štišpendijami, ali je 8,5 merilo za karkoli? Se mi morda šteje še ocena diplome zraven? V drugih besedah, ali bom res kasneje zaradi kake tehnikalije obžalovala, če zadevo preprosto ignoriram?

Na živce mi gre preračunavanje stroškov

Ogromen podpis!

Sicer me tukajšnja debata o avtobusih ne zanima, ampak predalčkanje na splošno je leglo predsodkov, ki so lahko zelo elegantno zapakirano v "debato". Brez debate niti ne morejo obstajati.

O ja! Tudi meni! Sploh takrat, ko plača zamuja!

In na živce mi gredo moji podočnjaki, ki že cel teden vztrjajo...

Meni pa se zdi, da se človek v določenih obdobjih življenja zelo spreminja. Jaz gotovo nisem ista kot pri petnajstih in ne bom isti človek čez 50 let, ostali pa veste zase najbolje. Zame rast, odraščanje, staranje in spreminjanje pomeni isto.

Ta teden učim starostnike na Simbiozi. Je zelo lepa izkušnja, sigurno pa se njihovo obnašanje razlikuje od našega (nekateri te povlečejo za rokav, če kaj ne znajo). Ne sodim, ampak se tudi ne sprenevedam, da z leti mine potrpljenje do določenih stvari in da se s starostjo, boleznijo, izgubo bližnjih, partnerja, odselitvi otrok, občutkom ranljivosti zaradi fizičnega stanja in osamljenostjo neizbežno spremenimo.