Najprej Ostržki najlepša hvala in največji
na svetu!
Medtem ko smo mi pretekli in prekričali cel Koper, ja bila naša ljuba Liza med plohi na hodniku naše stanovanjske hiše, tako do konca prestrašena da si dejansko ni upala ne oglasiti, kaj šele prikazati.
Ravno to je bi catch - da jaz nisem pričakovala, da se ne bo odzvala če je v bližin - nato preberem Ostržkin članek, kjer piše, da je možno da je hišni muc tako prestrašen, da se ne bo oglasil in bo čakal da ga najdejo.
Ulovim še zadnjega soseda za izprašati in ta mi reče da je ni spustil ven iz hiše, torej mora biti not, najbrž sploh ni šla ven! Grem na hodnik, ugasnem luč, počepnem in začnem vztrajno in nežno klicati, po 10 minutah zaslišim nežen in tih mijav. Se približam izvoru, ponovno počepnem in spet nežno kličem -v skoraj popolni temi pod stopnicami. Nenadoma vidim med plohi bel flekec, ki miga, pride ven se hitro nazaj skrije. Izvlečem briketke pridem bližje, nežno kličem, ponovno samo hiter smuk. V tretje gre rado, nežno in hitro jo zagrabim za kožo na vratu in že sva bili skupaj
Hitro domov, kjer je vsa plašnost izginila, razen nekaj odvečnega prahu in kakšne bolhice je Liza živa in zdrava in ponovno s svojimi dragimi.
Še enkrat najlepša hvala Ostržki ter vsem deklicam ki ste držale pestke! Očitno ste fajn Držale!
Evo našega preplašenega potepuha:
), ko reče mali da gre še enkrat pogledat v klet ... In lej ga zlomka - na desni strani se izza omare prav počasi prikaže siva, kosmata in preplašena bučka! Tri ure! Tri ure je bil frajer na toplem in suhem, midva sva pa skoraj izdihnila medtem ko sva ga iskala.
(Tikka in Liza).
! So pa mačke res ene posebne živali, ki nas vedno znova presenečajo - tudi tako, da se skrijejo na najbolj (za nas) nemogoča mesta.
