Glistin kavč

“Ne preveč«, odgovori Mehičan.
“Ampak,  zakaj  torej  nisi  ostal  dlje časa na morju in jih ulovil več?”,
zanima Američana.
Mehičan  je  odgovori,  da je bil tako majhen ulov povsem dovolj za potrebe
njegove družine.
Američan vpraša:« Kaj pa potem narediš s preostankom časa?«
»Dolgo spim, malo ribarim, se igram z otroki, si vzamem siesto z mojo ženo,
zvečer  pa  se  v  vsaj dobim  prijatelji, spijemo kakšno pijačo, igramo na
kitaro in pojemo. Imam polno življenje.«
Američan  ga prekini:«Imam MBA s Harvarda, lahko ti pomagam! Lahko bi začel
več  ribariti.  Presežek  rib  bi nato prodal, z dodatnim denarjem pa bi si
kupil večji čoln.«
»In zatem?«, vpraša Mehičan.
»Z  dodatnim  denarjem  bi  lahko dobil še večji čoln, nato še večjo barko,
nato  ladjo,  in  vse dokler ne bi imel že celo floto ladij. Namesto, da bi
prodajal  ribe  posrednikom,  bi se lahko pogajal neposredno s tovarnami in
morda  celo  odprl   svojo.  Potem bi lahko zapustil to majhno vasico in se
preselil  v  Mexico  City,  Los  Angeles ali celo New York! Od tam bi lahko
upravljal svoje veliko podjetje.«
»In koliko časa bi potreboval za to?« vpraša Mehičan.
»Dvajset, mogoče petindvajset let«, odgovori Američan.
»In zatem?«
»Zatem? No, prijatelj moj, takrat pa šele res postane zanimivo«, z nasmehom
odgovori  Američan.  »Ko bi posel res narasel, bi lahko kupoval in prodajal
delnice ter zaslužil milijone!«
»Milijone? Res? In zatem?«, vpraša Mehičan.
»Zatem bi se lahko upokojil, živel v majhni vasici ob morju, dolgo spal, se
igral  z  otroki, ujel kakšno ribico, si vzel siesto s svojo ženo in zvečer
pil in užival s prijatelji.«
In nauk zgodbe je…Vedi, kam greš v življenju…morda si že tam"