gita, saj spomini ostanejo. Vedno se bom spominjala našega Bučkota, ki smo ga imeli, ko sem bila še pri starših.
Vedno se bom spominjala tudi naše Arike, ki smo jo imeli dobrih 16 let. Takrat, ko je odšla, sem tudi rekla, da nobenega več, da je preveč boleče (vsi v družini smo jokali kot dež).
Pa smo potem našli Taja in nekoliko kasneje še Boni. Oba sta taka srčka in mi polepšata vsak dan znova. Še zelo velikokrat pa se spomnimo na Ariko.
Ti svetujem, da se spet odločiš za mačjega prijateljčka - ali dva.
. Bo pa ja čim prej našel svoje ljudi. (Sploh ne bom več gledala tem z mucki, ker bi kar vse doma imela. Ampak vem, da sta dva čisto dovolj. Pa moji mi že tako pravijo, da imam Taja in Boni najraje.)
), vendar pustimo temo med aktualnimi, dokler ne gre prav zares v nov dom.
Pred tem se pogovori s kom, ki ti bo vedel povedati kako je živeti z muckom in kakšne dobre ali slabe plati ima to... potem pa kar pogumno! Toplo priporočam, res so sončki tile naši mačkončki! 
toliko veselja in topline prinesejo v dom, ampak ne morem se še odločit, so še preveč živi spomini in to ... ko bo nekoč eden (ali pa dva ... ;)) spet pri meni, bo kot princ 
