Ob takih trenutkih pomislim kako bi bilo meni če moje mrcine ne bi bilo...groza
Pa mi je kakšen dan muka vstat ob 5 zjutraj, ko zunaj zebe, pa temno je...ampak ko pa Empota vidim da veselo z repom miga pred vrati, grem pa z veseljem na sprehod.
Tudi jst sem dan pred novim letom izgubila mojega sončka. Vem kako se počutiš in sočustvujem s tabo! Spomine nam ne more nihče vzeti in jaz sem hvaležna za vse lepe trenutke, ki mi jih je podaril moj sonček. Drži se! Čas bo bolečino zamenjal z lepimi spomini!
Na mesto najhujše bolečine počasi prihajajo lepi trenutki, topli spomini in hvaležnost za vsak trenutek, ki mi ga je podarila. Pa vendar je še vedno vse tako prazno, brez smisla.