V svetu "velike farme" (Big Pharma) je tako, da je meja med medicinskim napredkom in kriminalno dejavnostjo pogosto zgolj vprašanje računovodske postavke. Ko je leta 2009 farmacevtski velikan Pfizer moral odšteti rekordnih 2,3 milijarde dolarjev zaradi goljufivega trženja, je svetovna javnost za trenutek obstala v šoku.
A v zakulisju farmacevtskih korporacij je to bila le še ena številka v bilanci – strošek, ki ga je mogoče vpisati med "obratovalne izgube", medtem ko se dobički iz nezakonitih poslov merijo v večkratnikih kazni.
Bextra: Simbol sistemske brezbrižnosti
Primer zdravila Bextra je učbeniški primer, kako korporativna pohlep preglasi varnost bolnikov. Pfizer je Bextro (protivnetno zdravilo) agresivno tržil za namene in v odmerkih, za katere je ameriška agencija za zdravila (FDA) izrecno opozorila, da so nevarni.
Podjetje je vedelo za varnostna tveganja, a jih je ignoriralo. Ko so bili pritiski in dokazi o škodljivih učinkih preveliki, so zdravilo leta 2005 umaknili s trga. A do takrat je bila škoda že storjena: tisoči pacientov so bili izpostavljeni tveganjem, za katere niso vedeli, zdravniki pa so bili zavedeni z napačnimi informacijami.
Mehanizem prevare: od podkupnin do "off-label" prodaje
Ne gre le za eno zdravilo – preiskava je razkrila globoko zakoreninjeno kulturo goljufanja, ki je zajemala celo paleto zdravil:
- Nezakonito "off-label" trženje: prodaja zdravil za namene, ki niso bili odobreni, je bila sistemska strategija. Podjetje je zdravnike spodbujalo, naj predpisujejo zdravila za indikacije, ki niso bile medicinsko utemeljene in za katere zdravila sploh niso bila testirana kot varna.
- Kupovanje vpliva: Pfizer je izvajalcem zdravstvenih storitev plačeval provizije in "darila", da bi ti v svojih ordinacijah promovirali in predpisovali Pfizerjeva zdravila – Bextra, Geodon, Zyvox in Lyrica. Gre za korupcijo, ki neposredno spodjeda zaupanje v zdravniško stroko.
"Kazen" kot investicija v uspeh
Zakaj bi se podjetje, kot je Pfizer, sploh spustilo v takšno tveganje? Odgovor je v matematiki: namreč če z nezakonitim trženjem zdravila zaslužiš 10 milijard, kazen v višini dveh milijard pač plačaš kot del stroškov.
Preiskovalci so ob razkritju primera ostali šokirani nad drznostjo: Pfizer je namreč kršil zakone in goljufal celo v času, ko so se njihovi pravniki v pisarnah zveznih tožilcev že pogajali o prejšnjih prekrških. To ni naključje – to je poslovni model farmacevtske industrije.
Ali to pomeni konec zaupanja?
Ko farmacevtsko podjetje postavi dobiček nad varnost, ne ogroža le posameznikov, temveč integriteto celotnega zdravstvenega sistema. Takšne prakse neposredno stanejo davkoplačevalce, saj država prek programov, kot sta Medicare in Medicaid, plačuje za zdravila, ki so bila predpisana na podlagi laži in podkupnin.
Kljub sporazumom o "korporativni integriteti", ki jih podjetja podpišejo po takšnih škandalih, ostaja grenak priokus: ali se je sistem dejansko spremenil ali pa so korporacije le postale bolj prefinjene pri prikrivanju svojih dejanj?
Zgodovina nas uči, da dokler kazni ne bodo presegle dobičkov iz goljufij in dokler odgovorni posamezniki v upravah ne bodo osebno odgovarjali za ogrožanje zdravja ljudi, bodo farmacevtski velikani še naprej krmarili po robu zakona. Za njih je človeško zdravje le številka na koncu finančnega poročila.
Ob vseh teh razkritih dejstvih, ki pričajo o sistemskem potvarjanju medicinske resnice v imenu dobička, se poraja neizogibno vprašanje o družbeni naivnosti. Težko je razumeti slepo, dobesedno religiozno zaupanje, ki ga mnogi še vedno gojijo do farmacevtskega kompleksa in nekritično do zdravniške stroke, ki je bila v teh primerih ne le orodje, temveč tudi soodvisni člen v verigi nezakonitega trženja.
Vse kaže, da je povprečni človek – kljub temu, da je dandanes oborožen z neomejenim dostopom do informacij – ujet v paradoks: medtem ko znanost napreduje, kritična presoja pri mnogih zaostaja. Aroganca industrije, ki stavi na pozabljivost in pasivnost povprečnega zemljana, namreč uspeva le zato, ker ji dopuščamo prostor za delovanje.
Znanje je namreč dostopno, a zdrava pamet in razsodnost – tisti temeljni človeški lastnosti, da se vprašamo kdo, zakaj in po kakšni ceni – pa očitno (p)ostajata dobrini, ki ji ni mogoče kupiti niti z najnaprednejšimi zdravili niti z najdražjimi marketinškimi kampanjami.
