Pozdravljene. Nisem vedela, da bom kdaj pristala v takšni situaciji, še manj pa, da bom vprašala na nasvet. Mnenje najboljših prijateljic že imam, a one so lahko nekoliko subjektivne, zato me zanima še mnenje tretje osebe.
Nekateri boste na tej točki nehali brati in me obsodili in tega ne morem zameriti, a ima vsak pravico razlage svoje zgodbe. No, poznam ga že nekaj let, sicer sva se samo srečevala na kulturnih dogodkih in nisem polagala pozornosti nanj, ker sem bila v resni zvezi. Letos sva se srečala dva meseca nazaj in ker sem samska že dalj časa, sva se začela družiti. Že na samem začetku mi je povedal, da je poročen in ima odrasle otroke, ki pa živijo na svojem. Takrat me to ni zbodlo, ker sem ga dojemala kot družbo za ob kavi ali skupnih druženjih s prijatelji. Povedal mi je pa že takrat, da zadnjih 5 let z ženo spita v ločenih spalnicah in da vse skupaj "furata" naprej bolj iz navade in otrok kot zaradi česar drugega.Seveda so lahko različni razlogi/resnica, a zakaj mu ne bi verjela tega, saj imajo moji starši zadnjih nekaj let enako situacijo s spanjem in očitno obstaja en kup variacij na temo zakon. Kakorkoli že, omenil je tudi, da že pred tem nista imela spolnih odnosov, ker ona več tega ne želi, zadnjih nekaj let pa sploh ne. To je meni že takrat dalo misliti, da mogoče pa ona nekoga ima, a se s tem nisem ukvarjala kaj preveč.
Skozi druženje (pogovor ob kavi, ki traja pri nama po 6 ur, dolga kosila, imava tudi skupen hobi, tako da prostega časa preživljava skupaj več kot z obema bivšima nisem skupaj), vsakodnevne klice z njegove strani in dolge sms-e sem se nanj navezala. Celo zaljubila. Kar nisem našla v nobenem fantu prej, pa sem jih smatrala kot fante za resno zvezo, s katerima sem tudi živela skupaj nekaj let, sem našla v njem. Ne samo zrelost in občutek varnosti, v njem sem dobila najboljšega prijatelja, krivca za vsakodnevni nasmeh, spravlja me v smeh, oba sva dokaj flegmi in se ne moriva s problemi, si pa vseeno zaupava vse kar se dogaja pri obeh doma. Včasih se vprašam, kako to izgleda pri njem, ko z mano preživi ves čas, kje je potem tistih nekaj minut, ki jih najbrž že nameni ženi ... Nekje po par tednih, ko mi je sicer že cel čas pisal sms-e z vsebino, ki je nakazovala na njegovo zaljubljenost in simpatijo do mene, sva prišla do točke, ko sva pristala pri njem doma (pri njegovih starših v drugem kraju). Ker ima tam nadstropje zase, sem prespala pri njem, ker smo pred tem bili na par dolgih pijačah ... Nisem hotela ostati, a me je prepričeval eno uro na sprehodu do avta in tako sem se tisto noč še bolj navezala nanj ... Ne skriva me, spoznala sem že en kup njegovih prijateljev, nekateri celo pravijo, kako sva dober team (kot prijatelja), skratka, še nikoli nisem imela odnosa kakršen je ta, da bi se vse tako poklopilo, hkrati pa imelo eno veliko oviro oz. napako; da ni samski. O tem sva že nekaj govorila, ko mi je zaupal situacijo od doma, in da ga zanima moje mnenje, kaj bi naredila jaz v njegovem primeru, če bi se zaljubila kot se je on. Takrat sem mu odgovorila, da je že to, da si namenjava pozornost, ves prosti čas in čustva, najina velika napaka, da pa je tudi nehvaležno vprašanje, na katerega težko odgovorim, da ne bo mislil, da mu želim uničiti zakon. Enkrat se je celo pošalil kako dober in lep (kao zaradi mene) bi bil najin otrok, če bi ga imela.
Naj omenim, da mi ni v ponos, kar sem sedaj, a mi je neverjetno težko razumeti, zakaj se lahko te mesece počutim bolj srečno kot kadarkoli prej v življenju. Kako se lahko nekdo zame trudi tisočkrat bolj, tudi če se samo gledava in pogovarjava, me spoštuje in mi to napiše vsakih nekaj ur, je pa hkrati tako zelo narobe? On pravi, da sem najlepše kar se mu je zgodilo v življenju, da mu je vsakič, ko me odloži doma, težje oditi, četudi se vidiva že naslednji dan ali čez dva dni. Večina najinih druženj je samo pogovor ob kavi ali objem, sprehodi ali druženje na koncertih ter ob najinem hobiju, ki nama je velika strast, seks se je zgodil samo občasno. Ko je z mano, ženi ne odgovarja na klice in se mu sploh ne mudi, mu pa ne upam povedati, da čeprav ve za moja čustva do njega in si oba govoriva rad te imam, da bi ga želela nekega dne zase. Ker nimam te pravice, hkrati pa jo imam na nek način. Ker lahko ljubiš nekoga, če ti le-ta vrača čustva, saj ni kriva samo ena stran. Ne sprašujem vas kaj narediti ali kako uničiti zakon, ki je očitno bil uničen že nekaj let preden sva se midva sploh spoznala, slišati želim samo kakšno vašo izkušnjo, zgodbo, ki ste jo morda imele kdaj pred leti, in se je končala bodisi nesrečno bodisi srečno za oba.
Brez skrbi, verjemam v karmo, sem pa bila že tudi sama prevarana. S strani partnerja, ki je sam predlagal otroke in poroko v kar je vedel, da bi privolila, ker sva se pogovarjala o tem veliko. Tisto zvezo sem prebolevala celo leto. Verjemam, da se mi še enkrat lahko ponovi ista zgodba kot "kazen" za moje zdajšnje početje, ker kar delam sedaj ne delam prav, verjamem pa tudi v to, da čustva in razum ne gresta nikoli z roko v roki, ker sta to dve različni komponenti. Bojim se samo, da bom ostala tukaj par let oz. preostanek življenja, kot pravi on, imela pa bom samo nekoga, ki ga imam raje od vseh v svojem življenju, a ne bo nikoli samo moj. On pravi, da me ne želi z nobenim drugim in da je življenje zelo nepredvidljivo, ni pa niti nič povedal o morebitni ločitvi. Vedno pravi samo, da me ima rad in ljubi, da sem njegova največja sreča, ker se tako ujameva in je nor name, da pa tudi ne želi, da me dobi kdo drug.. O ločitvi ga vprašati sicer ne upam. Njegovi doma so ločeni, morda sam ne želi narediti isto kot starši ...
