Neodločna

S fantom sva se pogovorila, povedala sem mu tudi za forum, ki ga je prebral. Odločila sva se da bova še vztrajala skupaj Vesela sem, ker je pristal na to, da se bova vselila v stanovanje vendar brez nekega vlaganja, vse kar se bo naredilo bova naredila sama. Tako, da sem prav radovedna in komaj čakam, da začneva urejati stanovanje.

Ne vem ali je to prava odločitev, ampak v srcu čutim da si brez njega ne želim biti. To ne pomeni, da je zdaj najina zveza kar brez vseh problemov,  se pa oba zavedava, da drug brez drugega ne želiva biti in tako lahko ostaneva samo če se bova trudila in določene stvari tudi spremenila.

Hvala še enkrat vsem za vaša mnenja in vaše zgodbe. Pa srečno

Vem, da odgovora na internetu ne bom našla, mi je pa lažje če slišim še kakšno mnenje, zato hvala vsem!

Vem da dvomi ne prinesejo nič dobrega in se verjetno pojavijo ko nekaj ni vredu, ampak se velikokrat vprašam če sem samo jaz malo "čudna". Zato si dajam veliko podvprašanj - je krivo to da je to moja prva zveza, da sem ga spoznala v obdobju ko sem se še iskala in dozorevala in se bojim, da brez njega sploh ne vem kdo sem, da brez njega ne znam funkcionirat in mi ta misel ni všeč.

Jaz imam svojega fanta neskončno rada in me peče vest ko imam na momente takšne dvome. Ampak še vsakič, ko sva se ali skregala ali zdaj v zadnjem obdobju govorila in o koncu zveze in pavzah, pridem v obdobje ko spoznam, da brez njega ne morem in nočem bit. Ampak čez čas pridejo spet neki dvomi...Ne vem zakaj.

Vem, da me je težko razumet, ker se še sama sebe ne razumem. Zaradi sebe in predvsem zaradi mojega fanta morem čim prej razčistit stvari. In imam občutek kot da mi nobena odločitev ne bo prinesla zadovoljstva. Če ostanem z njim se bojim, da se bojo kljub mojim trudom dvomi vračali. Če ga zapustim pa imam občutek da bom to za vedno obžalovala.

Hvala za odgovor Se strinjam z vsem napisanim. Verjetno res vse preveč premlevam in razmišljam. Tudi mene skrbi moja nesigurnost in sem tudi zaradi tega glede vsega odkrita s vojim fantom. vem da mu verjetno ni najlažje poslušati o tem, ampak se mi ne zdi pošteno da bi svoje dvome skrivala. Pomeni mi preveč da bi se lahko glede naju odločila kar iz danes na jutri. Mislim da je prav, da vztrajam in se trudim za našo zvezo, ker se zelo dobro ujameva. skrbijo me bolj moji dvomi ki se večkrat pojavljajo in res ga ne želim nekega dne prizadeti. Vem da sem še mlada in se še razvijam in da ko ga enkrat "dohitim" bo bolje Sem poskušala veliko razmišljati o tem kaj bi v resnici rada in mi to ne prinese odgovora. Tako, da bo verjetno res najbolje, da o tem sploh ne razmišljam in vidim kaj bo..

Hvala ti za čas ki si si ga uzela za odgovor

Živjo, sem nova na tem forumu. Odločila sem se pisati ker imam določene probleme in ne vem s kom se pogovoriti. Stara sem 21 let in sem skupaj s fantom dve leti in pol. On jih ima 30 in je moj prvi resen fant. Zelo lepo se ujameva, si zaupava, vse delima en z drugim, imava isti smisel za humor, se imava neskončno rada. Ampak že od samega začetka imava določene probleme. Ne vem ali je kriva razlika v letih, ali imava samo drugačen pogled na določene stvari. Veliko sva se že prekregala, večinoma zaradi nepomembnih stvari.

No, zadnje čase pa sva se veliko pogovarjala tudi o skupnem življenju, otrocih..njegova želja je, da bi si čim prej ustvarila skupno življenje. Če pomislim na začetek najine zveze sem že od vsega začetka tudi jaz imela podobne želje. Ampak zdaj ko pomislim, ne vem če sem prepričana da si tega želim. Pri 21 ne bi rada vlagala denarja za skupno stanovanje, čez dve leti ko končam študirat ne bom še pripravljena imet otrok, ker si tega ne želim. v prihodnosti ja, ampak ne v kratkem. imam občutek kot, da če se zdaj ustalim s svojim fantom bom vedno nekaj pogrešala, vedno mi bo nekaj manjkalo. Ne vem kaj točno, mogoče malo več spontanih trenutkov, potovanj, žurov in podobno. Moj fant je zaposlen in dela veliko.

To me sploh ne moti, ima 30 let in sem vesela da delo sploh ima in da ga rad opravlja. ampak sem potem jaz pri 21 veliko prikrajšana zaradi tega. ne moreva kar it na potovanje kadar se nama zaljubi, na take žure kot bi jaz rada šla se njemu ne ljubi več, zaradi njegovega dela skupni čas preživima več ali manj zvečer pred TV, ker je on utrujen, tudi seksava bolj malo ker se njemu po 10 urah dela ne ljubi,itd... Jaz ga imam rada, neskončno in si želim z njim ustvariti družino in vse. ampak v podzavesti imam občutek da se bom vedno spraševala kako naj vem da je on pravi, najine zveze ne morem primerjati z nobeno, ker nisem imela nobenega fanta pred njim, sem bila od vedno za žur in sem se tudi na tem področju dokaj umirila, tudi zaradi njega. seveda grem ven tudi s prijateljicami, ampak ni isto.

Od vedno sem bila mišljenja, da prvi fant ne more bit zadnji. da je treba v življenju si dat malo "duška", se razdivjat, poskusit različne stvari in se s tem sam sebe oblikovat, spoznat kaj si v življenju sploh želiš,..Vse to sem povedala tudi njemu in me razume. povedal mi je, da se je že od začetka bal, da bom enkrat imela take pomisleke. Ampak ko pride do odločitve izberem vedno njega. Ko sem sama imam polno dvomov, ko sem pa znjim si mislim, samo on je pomemben, takega fanta kot je on, pošten, delaven, prijazen, dobrosrčen, mu zaupam, ne bom nikoli našla. ampak v našo zvezo nisem 100% prepričana.

Zanima me kaj ve mislite na to? Vem, da so pari, ki so skupaj že od srednje šole in je zveza uspešna. ampak vseeno, kaj mislite na to da začneš zvezo že pri mladih letih, ima več možnosti da je uspešna ali ne?

Zaradi lažje berljivosti dodani odstavki.
Tanja