Najprej en lep pozdrav vsem skupaj! Rad bi vam podedal, da rešitev obstaja! Veliko truda je potrebno vložiti v za to vendar se splača!

Naj se vam malo predstavim, moje ime je Roman, sem fant, ki se je ozdravil homoseksualnosti in sedaj živi srečno in zdravo življenje. Moja zgodba se je začela pri 14 letih. V tistem obdobju sem opazil, da so mi moški všeč bolj kot ženske in takrat sem prvič začel razmišljati o tem, da z mano nekaj ni vredu. Medtem ko so moji sošolci imeli odnose s puncu, sem sanjal o tem, da bi imel odnose s fantom. Ne morem reči, da mi punce niso bili všeč, seveda so mi bili, ampak privlačili so me moške in to precej starejše od mene. Imel sem punco, s katero sva se zaradi nesporazuma hudo skregala in takrat sem zapadel v globoko depresiji, saj mi je bila ona všeč, samo pač ni samo ona, kot že pravim tudi starejši moški so me privlačili.

Skratka fantje, to kar vam bom sedaj povedal ni lahko sprejeti, ampak potrudite se. Homoseksualnost je bolezen, vendar bolezen ozdravljiva! Predvidevam, da če ste tu potem ste tako kot jaz spoznali, da potrebujete transformacijo, če je res tako-me veseli. Potem ste na dobri poti, če pa ne... Kaj naj vam rečem? Biti homoseksual ali ne je v končni fazi lastna izbira-vse je v glavi.

Torej bom nadaljeval s svojo zgodbo. Do 20 let se nisem mogel pripraviti do tega, da grem do specialista, sram me je bilo priznati, da sem gej. V sebi sem čutil, da nujno potrebujem spremembo, a nisem bil pripravljen na to, kajti zavedal sem se, da bo potrebno totalno prekrojiti lastno osebnost in izbrati čisto drugo po, vendar če sedaj pogledam nazaj, mi postane jasno, da to pravzaprav nikoli nisem bil jaz, da sem sebe dejansko narobe dojemal, to mi je šele sedaj postalo jasno. Skratka pri 20 letih sem začutil silno potrebo po moškem in sem čutil, da že izgubljam kontrolo nad situacijo in če se pojavi kakšen lepotec, se mu sigurno ne bom mogel upreti. S tesnobo sem se odločil, da preden naredim ta korak moram poskusiti poiskati pomoč, tako sem prišel do specialista. Od takrat se je moje življenje spremenilo, sedaj sem srečno poročen, moja žena pa pričakuje otroka, jaz pa pomagam ljudem, ki imajo isti problem, kot sem ga nekoč imel jaz. Torej če se spomnim prvega dneva pri psihiatru je bil to najtežji trenutek, priznati, da sem istospolno usmerjen. Najin pogovor je potekal sproščeno, a kljub temu sem se tresel od strahu. Gej sem. Pogledal me je in rekel, da ni nujno, da sem gej. Nato mi je začel postavljati kočljiva vprašanja. Opišite mi prosim svoje otroštvo. Kakšno je bilo? Kar vam je bilo všeč in kaj ni bilo? Kako ste se razumeli s starši? Povedal sem mu, da imam starejšega brata s katerim se nikoli nisva razumela. On je vedno dobival vse, kar si je zaželel, bil sem nanj ljubosumen, jezen nanj, saj starši so njega imeli radi, mene pa niso marali, zaradi tega sem se počutil osamljenega. Brat je nosil lepa oblačila, jaz pa to kar je ostalo potem, ko on ni več tega rabil. Oče me ni nikoli maral. Specialist me je začudeno pogledal in vprašal, kako sem lahko v to prepričan? Nikoli se mi nasmehnil, niti objel me ni, medtem ko je mojemu bratu ves čas smehljal. Psihiatr me je pogledal in rekel, da ve v čem je težava. Nato me je vprašal, kdaj sem ugotovil, da so mi moški všeč. Pri 14 letih-je bil moj odgovor. V čem je torej problem? Kaj je z mano narobe? Takrat mi je odgovoril, da je težava-travma iz otroštva, tako kot je pravzaprav že na začetku domneval. Oce vam ni posvečal dovolj pozornosti, ki je potrebna za to, da transformira čloeka v osebnost, oziroma fanta v odraslega moškega. Na tej fazi se je pri vas vse ustavilo, tako, da ste se pravzaprav odrekli svojemu jazu, torej ste se odrekli svoji moškosti in se niste počutili popolnega. Ko ste vstopili v obdobje pubertete, je vaše telo začelo proizvajati hormone, posledično ste začutili željo po spolnosti, kar je normalno, vendar travma iz otroštva še ni bila zaceljena, zato je ostajala nezadovoljena želja po očetovi toplini, ki je niste bili deležni v obdobju svojega otroštva. Zaradi pubertete so se začeli pojavljati misli po seksu, ko vidite moškega, ki je bolj fizično bolj močan od vas, čutite željo po seksu in še čutite, da ko se boste poistovetili z njim preko spolnega odnosa, se boste, pa čeprav samo za trenutek počutili ljubljenega, popolnega, imeli boste občutek, da ste našli svoj izgubljeni jaz, ampak to je napačno mišljenje, saj v resnici vam bo še huje, na koncu se boste počutili razočaranega, ko se bo vse končalo, saj problem je v tem, da telesno se že lahko poistovetite, duhovno pa ne morete in prav to bo zbujalo občutek razočaranja, Lahko to primerjamo z uživanjem droge, ko le to zaužiješ, se počutiš fenomenalno, čez čas pa zapadeš v depresijo in znova potrebuješ dozo in to se ponavlja iz dneva v dan. 

Nato me je vprašal kakšne prijatelje sem imel ob sebi-odgovoril sem mu, da pravzaprav nisem nikoli imel dobrih prijateljev, nisem se želel z nobenim preveč družiti, kar sedaj seveda močno obžalujem. Povedal mi je je, da je tudi to lahko prispevalo k razvoju homoseksualnosti, saj za normalen in zdrav razvoj je zelo pomembno druženje tako s fantji kot s puncami. Pomanjkanje enega prevede do disbalance. Torej kaj je pri vas povzročilo to bolezen: pomanjkanje prijateljev+nezadovoljena želja po očetovi toplini+puberteta. Razumete sedaj-me je vprašal. Ja, ampak naj se znebim tega gnusa, povejte mi prosim? Potem me je kar nepričakovano vprašal, kateri tip moških mi je všeč? S tesnobo sem odgovoril-postaven, mišičast, intelektualen, z velikim p......Stop! Me je kar naenkrat ustavil, namesto, da sanjate, da ste  v objemu lepotca, se predstavljajte, da ste vi on! Ne, da ste z njim, ampak, da ste vi pravzaprav on, nato se vprašajte, kaj lahko jaz storim, da bom postal podoben njemu ali celo boljši od njega? Torej kaj? Najprej je potrebno dvigniti samopodobo-je rekel, in me je prosil, da na list papirja napišem vse svoje dobre in slabe lastnosti. Napisal sem vse slabe in nobene dobre. Med slabimi sem napisal, da sem: gej, pomehkužen, pesimist, debeluh(takrat je bila to čista resnica, imel sem namreč 100 kg), da sem agresiven, skratka vse, to kar sem takrat dejansko mislil o sebi. Sedaj pa se poglejte z drugi strani, mi je povedal psihiatr, če že ne morete najti dobre stvari, potem pa delajte vsaj nad svojimi pomanjklivostmi, če se vam zdi, da ste predebeli,  se začnite ukvarjati s športom in uredite prehrambene navade, če ste pesimist glejte več pozitivnih slik, družite se s pozitivnimi ljudmi, če ste agresiven, pa ste pomehkužen naučite se govorite ne in tako naprej, od vas je odvisno kakšno samopodobo boste imeli.  Kar potrebujete je celjenje travme iz otroštva, zato bo potrebno spremeniti vaš krog poznanstv, vsi homoseksualci všeč vam ali na, morajo ostati v preteklosti, to ne bo enostvano, vendar če ste se trdno odločili, poti nazaj več ni, če ste sedaj pripravljeni žrtvovati nečem, se vam bo to kasneje trojno obratovalo. Razumite, da vas na drugi strani tega temnega predora čaka sreča, splača se potruditi. Sedaj, ko pridete domov, pa vas prosim mladenič, da naredite naslednje. Vzemite sliko, nekoga, ki bi mu radi zaupali težavo in jo držite pred sabo. Začnite prepovedovati sliki svoj problem tako, kot bi se pogovarjali z živim človekom. Začnite z zgodbe o otroštvu, bolelo vas bo, obujali boste stare boleče spomine, vendar bodite iskreni sami s sabo, nihče vas ne bo slišal, povejte vse kar vas muči in vam bo postalo lažje, osvobodili se boste destruktivnih misli. Ko sem prišel domov sem našel sliko očeta in začel svojo izpoded. Ja, res je tako, kot sem že na začetku povedal, nikoli nisem  bil z očetom v dobrem odnosu, zaničeval me je, poleg tega sem bil še debel, sošolci so se mi posmehovali, bil sem čustveno labilen, vsaka stvar me je lahko prizadela, medtem ko sem to govoril sem začel na glas jokati, bolelo me je celo telo, a kljub temu sem nadaljeval. Brat je imel vse, starše so njega oboževali. Mene pa ne. Zakaaj? Kaj sem jaz narobe naredil, da me ne marajo? Hočem biti normalen, to nisem jaz, to je deformirana podoba mene, jaz sem drugačen, ljubim ženske, privlačijo me! Moški sem, moški sem, MOŠKI SEM! NI VEČ DVOMOV. Na koncu sem že skoraj vpil. Bolelo me je, ko me je oče zavračal, priznam, da me je to neznansko travmiralo, a zdaj je že vse minilo, hočem imeti normalno družino, hočem žensko, ki jo ljubim in ki ljubi mene, hočem prijatelje, s katerimi se bom družil in ne spal, hočem se ozdraviti homoseksualnosti in normalno živeti, vem da zmorem, verjamem vase, močna osebnost sem! Naslednjič sem bil spet na obisku pri psihiatru, povedal sem mu, da potem, ko sem spregovoril doma, se počutim prenovljenega. Vprašal me je o punci, katero sem imel- Povedal sem mu, da mi je bila resnično všeč, vendar me je bilo hkrati strah, da bo ona prej ko prej zvedela o moji netradicionalni orientaciji. Razumem vas, mi je rekel specialist, vendar priznajte si, da ste se ustrašili svojih čustev, zato ste jih raje blokirali, da se ne bi počutili razočaranega, da se ne bi ponovila travma iz otroštva. Kaj naj naredim sedaj? Najdite si punco, ki jo boste resnično ljubili in, ki bo ljubila vas in predvem vas bo razumela, ne pozabite pa na terapijo in me redno obiskujte dokler se popolnoma ne ozdravite. Čez 3 mesece sem sem se končno ozdravil, zdaj vem, kaj se je pravzaprav dogajalo z mano, našel sem punco s katero sem bil skregan in ji vse razložil, postala sva par. Sedaj je med nama močna ljubezen, svoje preteklosti pa se nič več ne spominjam, postal sem drug človek-srečen, zadovoljen, imam dobro službo, ogromno ponudb, počutim se koristnega, moja samopodoba se iz dneva v dan vse bolj zvišuje, predvsem pa me dela srečnega ljubljena oseba. Sedaj pa pomagam drugim, ki imajo sedaj isti problem, kot sem ga nekoč imel jaz. Sedaj lahko končno rečen, da sem HETEROSEKSUAL

Če zmorem jaz, zmorete tudi vi, upam, da vam je bila moja zgodba koristna. Če boste potrebovali kakšen individualen nasvet, mi prosim pišite na moj mail: hetero4ewer@gmail.com Odgovoril bom vsem:)