Sramežljivost in izguba lastnega jaza

Pozdravljene Planetke sicer sem bolj nova na PL, pa vendar sem ugotovila da ste tukaj resne punce, ki rade in prijazno pomagate - upam, da mi boste tudi tokrat

Takole je: Všeč mi je en fant, pri katerem izgubim svoj pravi jaz - to je igrivost, komunikativnost, samozavestni pogledi v oči, spontanost... Skratka - kot da bi iz mene udarila sramežljiva dvojčica. Navadno imam jezik namazan, ob njem izpadem kot putka tutka in potem, ko grem stran od njega, se tolčem po glavi in zavijam z očmi češ; Jao kako sem lahko kaj takega rekla/naredila čudno grimaso... Imam občutek, da me ima on za fino ali nekaj takega; včasih ga vidim da me opazuje od daleč a ko sva skupaj si skoraj tudi on ne upa nič rečt in potem še meni uplahne pogum, čeprav mi ob sramežljivcih ponavadi teče jezik; da jih pač pripravim do tega da se mi odprejo in da vidijo, da mi lahko zaupajo (in deluje). In tako se lahko nadaljuje še nadaljnih nekaj let... zgolj opazovanja in nasmeh pa potem pogled v oči (enostavno mi je tako všeč da ga ne morem gledat v oči dalj kot tri sekunde ker mi postane nerodno).

Dostikrat sem si že rekla, da mu moram nekaj rečt, nekaj pač da ga malo zdramim in malček opozorim nase nazadnje mi je celo uspelo in odzval se je veliko bolje, kot sem sprva pričakovala. Res, še cel dan sem letela na enem oblačku zaradi lastnega uspeha in ker mi je uspelo, da sem mu pokazala delec same sebe

Zdej pa... Ker sem pravzaprav v osnovi zadržana in če ne vem res 120% da sem nekomu všeč, nikoli ne naredim prvega koraka -kaj šele, da nekoga vprašam za telefonsko ali pa spontano izjavim povabilo na kavo. Tako da tukaj pa zdaj vas prosim za razne nasvete, kako bi jaz to lahko izpeljala, ali pa se vsaj prepričala če sem mu simpatična. Ali pa naj vse skupaj raje pozabim in počakam na nekoga ki bo sam vodil vse niti?

Če boš čakala, da bo princ sam prijahal na belem konju.... Hja.... Torej, s tem ni nič narobe, če želiš narediti prvi korak. Mislim, da danes veliko punc pristopi do fantov (v smislu tega "prvega koraka"), priznam pa, da verjamem, da je še vedno najlepše, če pristopi prvi fant. Mogoče je klišejsko ampak klišeji so vedno in.

Jaz sem se znašla že v točno isti situaciji kot ti. Verjemi, da točno vem, kako se počutiš. Najrajši bi znorela od vse tiste napetosti, ki je med vama. Pri meni se je stvar razpletla tako, da sem sčasoma počasi začela dajati od sebe bolj pozitivne znake, če lahko tako temu rečem, in tudi fant je kasneje postal bolj prijazen, se je pogovarjal z mano ipd. Tudi on je kasneje naredil prvi korak. Naprej se je vse odvijalo v pravljici ampak tudi, ko sva bila že uradno par, jaz v njegovi bližini nisem bila jaz. Enako kot ti. Običajno nasmejana, preprosta, brez skrbi, sem bila zraven njega kot največja sramežljivka, za povrhu vsega sem v družbi po kakšne pol ure molčanja izrekla še eno bedasto izjavo, da je še bolj postalo vse nerodno...

Sama sem po 4 mesecih ugotovila, da fant ni zame. Če jaz ne morem biti ob njem tisto kar sem in ob najinem odnosu ne morem "rasti", potem ta fant ni namenjen meni. In ta moja ugotovitev se je v mojem primeru izkazala za pravilno.

Nikakor ti ne želim povedati, da se te tvoje simpatije izogibaj ali da za vaju ni nobenega upanja, samo želim ti dati v razmislek, da če se že zdaj ne počutiš sproščeno ob njem, se verjetno čez pol leta tudi ne boš.

Tvojo zagato razumem kot težavo samo pri tem fantu in ne pri vseh dosedanjih flirtih, spogledovanjih,.... zato sem tudi napisala, da mogoče le ni pravi zate. Ne me razumeti, da vsak fant ob katerem ti bo kdaj bilo srčece še malo hitreje, ni pravi

Upam, da razumeš.

Razumem ja samo do sedaj je bilo vedno tako, da je bil fant tisti bolj direkten in je on vodil vse; od prvega koraka, telefonske, vabila na kavo ki sem ga sprejela ali ne... Pač vedno je bilo tako, da je zadostovalo par pogledov z moje strani in so se fantje opogumili (pa ni jih bila cela vojska ane, do sedaj imela le 2 resni zvezi po par let) pa je steklo.
Tukaj je pa zdaj prvič tako, da je fant tudi sramežljiv (ali pa mu enostavno nisem všeč - tudi na to sem pomislila. Ampak - opazuje me, se mi nasmehne, ko sem jaz dala povod za pogovor, se je z veseljem pogovarjal in postal bolj zgovoren..) kot jaz in najraje bi odkorakala do njega, ga zgrabla za kravateljc in mu rekla; "Ko nehaš z delom, greva na kavo tja in tja. You'd better be there!" In šla. Pri kakšnem drugem bi to z lahkoto naredila... pri tem ne morem, ker mi gre po glavi vse sorte; mogoče mu pa tak pristop ne bi bil všeč - morda bi ga prestrašila z direktnostjo...ker ga pač še ne poznam tako dobro.

JustCavali lahko je cel kup razlogov, da je tako kot je. Lahko,  da je gay. Lahko, da je noro zatreskan v kakšno drugo. Lahko pa, da je res samo sramežljiv in da ne upa narediti prvega koraka. No, ampak če si mu res všeč, ga bo že kaj izdalo, take stvari se zmeraj izvedo, se mi zdi. To, da pa ti zamrzneš pred njim, pa tudi ni nujno slab znak. To je samo znak, da ti je pomembno, kaj on misli o tebi in da ti zato blokira. Meni npr. se je mož prve dve leti, dokler sva bila samo sodelavca, zdel grozno  važen in naduvan in nikakor nisem bila sproščena zraven njega, pred kolegi pa tudi raznimi 'snubci' sem bila pa vsa zgovorna in nasmejana. 

Joj Catwoman, točno tko kot si ti napisala. Samo da midva še zdaleč ne hodiva na pijače ne nič
Dejansko se to tudi meni res prvič dogaja - očitno mi je bilo pri vseh drugih vseeno, kako se bodo odzvali na moj pristop; pri temu me je pa še pozdravit strah - ponavadi se mi še kakšen čuden glas RAVNO takrat izvije iz grla (kar se mi tudi do sedaj še ni dogajalo)

Se strinjam s tem predlogom. Nič vsiljivega in pusti času čas pa boš videla ali se splača ali ne...

Hm ste izgubile čar, kakor mi je jasno bi ve morale vodit igro! No ok časi se le spreminjajo in ko berem da ste nekatere celo predlagale za prvi korak, sm kr začudeno bulu!!

Probaj si iz glave zbit da ti je FULL všeč in pač probaj normalno komunicirat. Drugače pa lagano sportski, času daš čas, sam ne preveč


lp. T

Ojej, dobro poznam te zadrege in mučke, ko ti je nekdo všeč.

Zdaj sem že dolgo časa v resni vezi. Pri prvem srečanju z mojim sem ga komaj v oči pogledala, bila sem sramežljiva. In kadar sem sramežljiva, veliko govorim, skačem s teme na temo, vzhičena, samo da bi preusmerila pozornost drugam. Ampak vse to mine, ker to je pač samo trema. Pa saj če se dva začutita, na take majhne spodrsljaje nista niti pozorna in jih hitro pozabita

Pri prvi ljubezni sem bila pa še tako 'zeleno' in nežno bitje. Tipu sem dala številko, ker me je vprašal zanjo pred vsemi (družbo), pa nisem hotela izpasti vzvišeno. Všeč mi je bil oz. bolje rečeno vznemirjal na nek poseben način. Ampak potem, ko me je klical, se nisem nikoli oglasila. Oklevanje pač. Ampak tip je vztrajal mesece in vsake toliko spet poklical ali pisal SMS, dokler se pač nisem javila. Že isti dan sva potem šla na pijačo, sprehod in začela hoditi, mučke in zadrege so bile pozabljene in odpuščene. Nisva pa bila dolgo skupaj, le par mesecev. Da se mu nisem javila na začetku na telefon, je kriva tudi intuicija, saj se mi je dozdevalo, da ni človek zame. Res ni bil, je bil pa prva ljubezen.

Catwomen in JustCavalli - veliko sreče pri vajinih simpatijah.

Bi poročala (oh, pa s kakšnim veseljem) pa ga zdej nekaj časa ne bom videla, tako da sm ga že malo pozabila, ampak vem da bo "plamenček" spet prerasel v ogenj, ko ga bom zagledala. Joj!  Počutim se kot ko sm bila stara 13let...

Catowomen, evo vidiš pa je šlo... Zdej moraš samo tko naprej vztrajat!
No, ene ste mi napisale da bi bilo super če bi v družbi izjavila da bi si rada ogledala film - to ne bo šlo, ker nimava skupnih frendov tudi spoznala sva se pravzaprav na dokaj čuden način, pač zgolj službeno... če koga zanimajo podrobnosti, mu jih lohk razložim na ZS