Jaz Gala nikoli ne vzamem sabo na strme in daljše ture, ker so mi odsvetovali (zaradi sklepa). Greva pa normalno na Katarino, Šmarno... Vedno je na povodcu. Vedno pobiram iztrebke. Psi v visokogorju me niti slučajno ne motijo, če so le dobro vzgojeni in pripeti. Prej me jezijo lastniki in njihov odnos. Zadnjič se mi je na Pokljuki zgodilo, da smo sedeli na eni ograji in gledali biatlon in pride mimo en tip, ki je ravno jedel klobaso in mirno vrže Galu ovoj od klobase. Verjetno mi ni treba posebej razlagat, da se mi je rahlo stemnilo in da sem mal "ven padla".
Presenečena sem nad dejstvom, da so slovenske planinske koče tako negostoljubne do psov, glede na to, da jaz na Katarini nimam problemov pri vstopu v kmečki turizem (Vihra) skupaj z Galom in se še nikoli ni noben zgražal ali naju podil ven. Prinesejo mu celo vodo.
Motijo me spuščeni mali psi, ki so ponavadi kot nadležne podrepne muhe in se večkrat resno bojim, da bo Gal kakšno čivavo ali višavca enostavno prelomil, ko jo s taco mahne po hrbtu (v igri) in ponavadi vzamem take male psičke kar v naročje, in mirno počakamo, da pride lastnik mimo.