Se strinjam, da je absurd, da je treba več plačat, da zadeva pride do naslovnika.
Meni gre ta naša pošta na bruhanje.
Jaz sem na začetku, ko sva se preselila ene 3x na pošti zatežila, da poštar ne zvoni, ko je paket. Ker sem tako naročila, da je drug dan prišlo (v soboto). Itak so me gledali kot, da sem največja bitch na svetu.
Potem je bilo nekaj časa vredu. Pa itak sem delala.
Potem pa par mesecev nazaj naročim par stvari iz Baby Centra in mi zvoni. BTW imamo domofon, na katerega se noben nikoli ne oglasi. In sem vajena, da ga niti ne dvigujem več. Pridem dol, v stanovanju dojenček, in me poštar nap

i kaj se grem, da se ne oglašam na domofon. Čisto sem bila šokirana, da sem bila brez besed. Pred tem imela jokajočega otroka za mirit in z živci malo na koncu.
In mi potem še reče, da kako si upam se pritoževat nad njegovim delom itd. In to par let nazaj!! Kot, da sem vedela kdo je kdaj kaj nosil (imajo jih več za pakete, ni samo en edini).
In, da on rade volje ustreže stranki, celo v nadstropje nese paket, če stranka prosi....
Mislim, da si upa kaj takega...jaz sploh nisem dojemala.
Itak ni šlo osebno nanj, lahko, da takrat sploh ni delal.
Ja, in, da se mu pri plači pozna, če se kdo pritoži. Naj pa opravlja svoje delo, zaboga.

Jaz ga tudi moram. In upam, da se mu res pozna pri plači. Me je imelo, da bi šla do šefa in spet zatežila. Samo so bile takrat druge prioritete.