Psihicno utrujena, moralno nekje pr nafti, otopela. Nikakor ne cvetim od dobre volje in optimizma, kakor je pri meni navada in kakor sem cvetela se dobr mesc nazaj. In cakam da se to obdobje konca. Bi pa najraje spakirala in sla nekam kjer me nihce ne bi nasel. Najraje sem sama s svojimi mislimi, nekatere skusam cimprej odgnat in jih spakirat v zavezano zapecateno skatlo, nekam, da jih ne bom vec stalno vlekla ven oz. boljse receno, da mi ne bojo hodile ven. Ampak nekako ne gre....
Jao in zdej se ti prazniki...
