Berlin - Nemčija danes praznuje 15. obletnico padca Berlinskega zidu, ki je bil 28 let simbol razdelitve ene najpomembnejših evropskih prestolnic in sveta na dva tabora. Z njegovim padcem je izginila ena od meja, ki je ločevala ljudi, Evropa pa je stopila korak bližje na poti k združitvi. Toda namesto takratne evforije Nemčijo danes zaznamuje prepad med Vzhodom in Zahodom in razprava o takratnih napakah.
Gradnja Berlinskega zidu se je začela 13. avgusta 1961, do padca pa so ga nenehno obnavljali in krepili. Dolg je bil 155 kilometrov; 43 kilometrov zidu je severni in južni del Berlina delilo na dvoje, 112 kilometrov zidu pa je delilo enklavo Berlin - zahod od Nemške demokratične republike (NDR). 106 kilometrov zidu je bilo zgrajenih iz armiranega betona v višini 3,6 metra, ostali del je bil iz železa.
Za nadzor je skrbelo sedem regimentov z od 1000 do 1200 vojaki
Za nadzor je v 302 stražarnicah in 20 bunkerjih skrbelo sedem regimentov z od 1000 do 1200 vojaki. Za vzhodnonemške vojake, ki so stražili mejo, je veljal ukaz, da morajo preprečiti vsak poskus pobega, če ne drugače, tudi s strelom. Zid je dopolnjeval še obsežen varovalni sistem bodečih žic, jarkov, rešet, kontrolnih vozil, opazovalnih stolpov in službenih psov, ki so ga skozi vsa leta nadgrajevali. Zid je bil vso noč tudi najbolj osvetljeni del Berlina, medtem ko je bil vzhodni Berlin v temi.
Pri poskusih pobega je umrlo najmanj 250 ljudi
V 28 letih obstoja zidu je pri poskusih pobega umrlo najmanj 250 ljudi. Najbolj odmeven je bil poskus pobega Petra Fechterja, ki je avgusta 1962 na očeh celotne javnosti izkrvavel do smrti. Po ocenah se je na sodišču v NDR moralo zaradi poskusov pobega zagovarjati okoli 75.000 ljudi, kazen pa je bila največkrat dve leti zapora. Prek zidu ali skozi rove pod njim je uspelo pobegniti kakim 5000 ljudem.
Med povodi za padec so bili tudi množični prebegi z Vzhoda na Zahod
Berlinski zid je padel 9. novembra 1989. že proti koncu 80. let so v obeh nemških državah postajale vse glasnejše zahteve po združitvi, vendar so razmere za to dozorele šele z liberalizacijo Sovjetske zveze v času Mihaila Gorbačova. V začetku leta 1989 so v NDR na množičnih protestih zahtevali pravico do svobode tiska, združevanja in seveda odprte meje. Povod za padec zidu so bili tudi množični prebegi z Vzhoda na Zahod ob pomoči veleposlaništev Zvezne republike Nemčije (ZRN) v Pragi, Budimpešti in Varšavi. Zalo pomembna je bila tudi odločitev madžarske vlade, ki je 11. septembru odprla mejo z Avstrijo, s čimer se je prvič odgrnila železna zavesa, odhod na Zahod pa je omogočila tudi številnim Nemcem iz NDR.
Kot posledica vsega tega dogajanja je 9. septembra 1989 je vlada NDR sprejela odločitev, da odpre mejo proti ZRN. Po tem je več tisoč Berlinčanov hitelo k mejnim prehodom v mestu in zahtevalo njihovo takojšnje odprtje. Pod pritiskom množice so do 23. ure najprej odprli prehod Bornholmer Strasse, kasneje pa še druge mejne prehode v mestu.
Končalo se je eno najbolj bolečih poglavij v nemški zgodovini po drugi svetovni vojni
S padcem meje sredi Berlina se je končalo eno najbolj bolečih poglavij v nemški zgodovini po koncu druge svetovne vojne. Toda 15 let kasneje je Nemce evforija minila. 85 odstotkov vzhodnih Nemcev in 74 odstotkov zahodnih Nemcev je namreč prepričanih, da Nemci ne tvorijo enotnega naroda, vsak peti Nemec pa si želi, da bi zid ponovno postavili.
Kljub visoki finančni pomoči nekdanji Vzhodni Nemčiji - doslej so v okviru pakta za solidarnost na Vzhod vložili vsaj 1250 milijard evrov, do leta 2019 jih bodo še 156 milijard - pa tam narašča nezadovoljstvo spričo visoke stopnje brezposelnosti. Ta je 18-odstotna in tako kar dvakrat višja kot v nekdanji Zahodni Nemčiji. V očeh zahodnih Nemcev je ves denar, ki so ga vložili v NDR, stran vržen.
Berlin se sooča z najvišjo stopnjo brezposelnosti med prestolnicami Zahodne Evrope
Tudi Berlin ni izpolnil obljub, kar se tiče gospodarstva. 15 let po padcu zidu, ki je delil mesto, se sooča z najvišjo stopnjo brezposelnosti med vsemi prestolnicami držav Zahodne Evrope. Je sicer privlačen za številne umetnike in galeriste, gospodarstveniki pa so bolj previdni. V mestu živi 3,4 milijona ljudi, vendar ga je med letoma 1994 in 2000 zapustilo kar 93.000 ljudi. 17,4 odstotka prebivalcev je brez dela, več kot 171.000 ljudi pa prejema socialno pomoč. V mestu skoraj ni industrije, z izjemo farmacevtskega laboratorija Schering pa nima tam sedeža nobeno večje nemško podjetje.
Kohl: Morali smo pluti zunaj vnaprej določenih poti
Tvorec združitve Nemčije, nekdanji nemški kancler Helmut Kohl, ki je vzhodnemu delu države napovedal, da bo prerasla v "cvetočo pokrajino", je letos prvič priznal napake v procesu združevanja. Toda, kot se je opravičil, "morali smo pluti zunaj vnaprej določenih poti".
Nemški predsednik Horst Koehler pa je v govoru ob 14. obletnici združitve Nemčije oktobra kot vir večine problemov ob združitvi leta 1990 navedel preveliko zaupanje v kulturo zahodnonemške ureditve, ki so jo brez sprememb uvedli tudi na vzhodu. "Takrat so skoraj vsi mislili, da finančni polom NDR dokazuje pravilnost zahodnega sistema," je poudaril Koehler.
Gospodarske razlike med Zahodom in Vzhodom so se lani prvič po treh letih spet zmanjšale
Vse pa le ni tako črno. Letno vladno poročilo o stanju enotnosti Nemčije ugotavlja, da so se gospodarske razlike med Zahodom in Vzhodom lani prvič po treh letih spet zmanjšale. Stopnja opremljenosti gospodinjstev in pričakovana življenjska doba sta npr. v obeh delih Nemčije primerljivi. Poleg tega je usoda nekdanje NDR precej boljša kot tista njenih sosed na vzhodu. Vzhodnonemški bruto domači proizvod (BDP) se je od leta 1991 povečal za 54 odstotkov, BDP Madžarske in Češke pa NPR. za 34 oziroma 24 odstotkov.
Sodni procesi proti vzhodnonemškim politikom in stražarjem
Po 15 letih naj bi se danes, na dan obletnice, končali tudi sodni procesi proti vzhodnonemškim politikom in stražarjem zaradi ukaza o streljanju na ljudi, ki so skušali prečkati Berlinski zid ter mejo med NDR in ZRN. Medtem ko so številne nekdanje komunistične države svojo komunistično preteklost skušale pozabiti, pa so bili nemški tožilci odločeni, da bodo kaznovali odgovorne za najhujše zločine vzhodnonemškega režima. Po navedbah sodnih predstavnikov v Berlinu so preiskali 6000 incidentov in obsodili 128 ljudi, najprej leta 1991 stražarja, ki je ubil zadnjo smrtno žrtev Berlinskega zidu Chrisa Gueffroya.
Pred sodiščem so nastopili vodilni vzhodnonemški politiki
Pred sodiščem so nastopili vodilni vzhodnonemški politiki, med njimi nekdanji vzhodnonemški voditelj Erich Honecker, vodja vzhodnonemške tajne policije Stasi Erich Mielke, nekdanji vzhodnonemški obrambni minister Heinz Kessler in nekdanji poveljnik mejne straže Klaus-Dieter Baumgarten. Honecker je na sodišču priznal politično odgovornost za poboje pri Berlinskem zidu, zavrnil pa zakonsko ali moralno krivdo. Sojenje Honeckerju so zaradi njegovega zdravja prekinili, Mielke pa je umrl, preden je sodišče izreklo sodbo. Kessler je bil obsojen na sedem let in pol zapora, Baumgarten, ki je sojenje njegovim podrejenim označil za sramoto, pa na šest let. (STA)
Vir: http://www.siol.net/novice/default.asp?site_id=1&page_id =36&article_id=13604110900200596
A se se spomniteteh casov?
:*: Simona :*:
