Varanje

Točno tako, kot si napisala, Dina. Ampak jaz nisem pisala o moških, ki morajo vsak teden zamenjati partnerico ali kakšnih patoloških nepotešencih. Sploh ne. Govorim samo o tem, da se mi samo dejanje varanja (prevaranja, karkoli...) ne zdi nič kaj dosti hujše (razen zaradi bolezni, kar je pa itak irelevantno, ker vsak, ki spi z nekom brez zaščite, tako ali drugače tvega, ker 100% ne more nikoli vedeti, kaj dela njegov partner, poleg tega tukaj govorimo bolj o moralni plati), kot na primer samo goreča želja fanta, da bi bil z drugo, niti ni nujo v spolnem smislu. Kaj se ne začne varanje že v glavi? Zakaj bi potem trpela/bila obupana/zapustila fanta zato, ker je podlegel , ko pa, če smo realni, ima dosti fantov v glavi občasno kaj takega?

Naj ima v glavi, to je njegova stvar. Tudi če imaš v glavi da boš nekoga ubil še nisi morilec. Dokler je vse le v glavi, ni problema. Problem nastane, ko ideja v glavi postane resničnost. Jaz izhajam predvsem iz tega, da je prevara ena velika izdaja in zahrbtnost. Jaz pa krivice in zahrbtnosti ne prenesem tudi na drugih področjih, ne samo pri partnerstvu. Če pa za sosedovo Micko ni problem, da jo mož vara, potem pa tudi meni ni problem da jo vara. Pravzaprav lahko zaradi mene vsi varajo, razen mojega. 

Aja pa še to, da razložim. Če ima partner v glavi stalno druge ženske in si goreče želi prevarati, potem to zame pomeni, da je veza že v hudih škripcih. Razen če je patološki prevarant. Take je treba pa itak samo nogirat. Ampak vezo v škripcih se rešuje s pogovorom in to odkritim, ne pa da jo umetno vzdržuješ z varanjem.

Filio, tebi NI bilo prav da te je varal, pa si to vseeno dopuščala. Vidiš, tega jaz ne razumem pri ženskah. Meni pa se to ne zdi tako hudo.  

25:), pa saj ti Barbara ni nič hudega hotela Temi sta pač podobni in je samo vprašanje, ali sta dovolj različni, da še ostaneta obe odprti

Jaz mislim, da je tako razmišljanje malo naivno, glede na to, koliko varanja se dogaja, koliko zakonov razpade (večina zaradi tretje osebe, ne zato, ker nista za skupaj...). Je pa res, da moramo punce same določati pravila in nam ni treba prenašati ničesar, kar same nočemo, pa ne glede na to, za kaj gre 

Glede konstantnega varanja  v zakonski zvezi ali resni partnerski zvezi mislim vse najslabše....zakaj bi sloh vstrajal v zvezi, če si želiš drugih?
Če pa si kdo ne želi resne zveze, pa more to jasno povedat partnerju, kajti zaradi napačnih pričakovanj in posledično varanja so ljudje ravno razočarani...

Oprosti, ampak a se ti ne zdi, da je moški, ki te vara, do tebe, do
neke mere nasilen, mislim namreč na psihični teror, ki da ženska, ki
ve, da jo moški vara doživlja vsak dan, oz. ga doživi takrat, ko izve,
da jo je prevaral, se ti ne zdi, da te moški, če te ima za to, da mu
kuhaš, pospravljaš, z njim spiš... in ima ob tebi še eno za sprostitev,
izkorišča, se ti ne zdi, da je do tebe nespoštljiv in "je še marsikaj
drugega slabega".

Res je, da ni nihče lastnina nikogar drugega in da lahko s svijim
telesom počne kar hoče, ampak a se ti ne zdi, da če spi s teboj in še z
neko drugo, s tem posega tudi v tvoje telo. Ne gre za vzgojo. Gre za
to, da se morata partnerja spoštovati, ljubiti in morata biti iskrena
drug do drugega, če hočeta skupaj preživeti celo življenje.

Sama si ne predstavljam, da bi vedela, da me moj vara (priznam sicer,
da lahko da me, pa tega ne vem), da ga recimo nekaj ur ni bilo doma,
potem pa bi se ulegel poleg mene v posteljo in si celo zaželel nekaj
akcije. Človek, ki je sposoben tega, zame ni dober človek in ne
spoštuje drugih in takega partnerja si jaz nikakor ne želim. Si pa tudi
ne predstavljam, da bi bila sama z "ljubimcem" potem pa bi prišla domov
in svojemu partnerju pogledala v oči. Sem pač tak človek.

Strinjam se, da mora biti v odnosu tudi nekaj svobode. Vsak mora imeti
del svojega življenja, v katerega drugi nima vstopa, pa to ne pomeni,
da si kaj skrivamo, to pomeni, da se drugi pač v to niti ne vtika, da
drugemu pusti, da zadiha in spremeni okolje. Preveč navezanosti,
soodvisnosti privede do t.i. priklenjenosti, ki pa je moški ne marajo.
Midva z mojim sva skupaj že devet let in ves ta čas imava en dan v
tednu, ko greva vsak po svoje. Se zgodi, da gre s prijatelji samo on,
ali pa samo jaz in je drugi doma, bistvo je, da zamenjaš ljudi in ob
tem, vsakič znova spoznaš, da partnerja pogrešaš. Zveza v kateri vsaj
en razmišlja o varanju, zame ni prava zveza in ne bo dolgo zdržala. To
je zame preprosto trpljenje.



Pa oprosti, če sem bila malo preveč stroga, to je le moje mnenje.

Še vedno mislim, da je naivno misliti, da če v zvezi vse štima, gotovo ne bo gledal drugam. Poznam veliko parov, kjer ona je 100% zaverovana vanj in misli, da mu je edina, pa ni tako. Pa je mogoče taka zveza celo čisto v redu drugače. Samo ona živi v sanjah. Ne verjamem, da so vsi moški, ki so prevarali ženo, slabi, hudobni, nemoralneži itd. Glede na to, koliko je varanja, je to verjetno bolj naravna stvar, kot si mislimo.

Aja, še to, Šema...Še enkrat ponavljam, da ne razumem žensk, ki vedo, da jih partner vara, ob tem trpijo pa vseeno vztrajajo v zvezi. Jaz mislim, da je narobe, da naša kultura postavlja varanje na mesto najhujšega zločina... Zaradi tega toliko žensk trpi. Če je nekaj tako pogosto, bi to pač morali bolj sprejemati.