No, bom kar opisala mojo zgodbo, če bo kaj pomagala...če se bo katera našla v njej
OŠ: spoznala sem kolegice, druge otroke, smo se razumeli, saj vsi vemo kako je v OŠ, ko imaš en krog prijateljev, prideš nato v neko obdobje, imaš drug krog prijateljev itd. V bistvu sem bila vedno, že od malega bolj mirna punčka, sem se držala bolj zase, malo sem bolj glasna postala v 7. razredu OŠ, začela več sodelovat ipd.
Nato sem prešla v srednjo, praktično so se vsi stiki s prijatelji iz OŠ pretrgali sami od sebe in sem spoznala eno osebo s katero sva bili 2 leti kot rit in srajca. Nato so se naše poti zaradi bedarije razšle in, ker nisem imela razloga se opravičevat za zadeve za katere nisem kriva
Moj svet se je porušil, nisem se imela komu zaupati in počutila sem se izobčeno. Vedno sem skušala biti nevtralna v smislu: če se vi ne menite, še ne pomeni, da se jaz ne smem in to je še bilo dodatno olje na ogenj
Minilo je nekaj časa, bila sem bolj zase, sem pa se več družila z enim sošolcem, s katerim sva šla pač sama zjutraj na kavo, namesto, da bi šla z druščino od bivše prijateljice. V tem času sem spoznala svojega fanta (in ni bil ta sošolec) in sploh nisem imela potrebe po neki prijateljici, saj so vse punce okoli mene bile tako hinavske in nevoščljive, v bistvu eno stvar sem povedala, ki so jo naslednji dan vedeli vsi. Znova se mi je zaupanje v ljudi porušilo...
Nato sem prišla na fakulteto, kjer se pa končno spoznala tri res dobre prijateljice, s tem da sem z eno izgubila malo stika in se redkeje slišiva. Mislim, da pravih prijateljev kot takih skorajda ni, in verjetno tudi vsakemu ne zaupaš takoj vse svoje skrivnosti in družinske težave, ampak se z nekim krogov ljudi družiš in, če se z določeno osebo bolje ujameš začneš stike ohranjati, se več družiš, hodiš na kavice, kakšen nakup ipd. kdaj kaj tudi pojamraš. Tako se to poglablja, pomoje podobno kot pri ljubezenskem razmerju med dvema osebama, se spoznavaš, komuniciraš ipd.
Torej ne pride to od danes na jutri ampak se to prijateljstvo razvija in postaja nekakšno razmerje, če lahko temu tako rečem.
Ljudje se spoznavamo, ne moreš pa iti npr. na aerobiko in si mislit: aha danes bom pa tukaj eno prijateljico spoznala, ni to tako in ja, je to neke vrste nategovanje, ampak več kje se pojaviš, komuniciraš več ljudi spoznaš in tako nekako lažje najdeš kakšno osebo s katero se ujameš na isti ravni. Meni je to zelo podobno kot iskanje partnerja, le da ni fizične privlačnosti in morda ne nameniš vsakemu, ki ti prekriža pot pogovor.
To so moje izkušnje in vem, da se bo moj krog morda povečal, skrčil ali celi menjal, ampak to še ne pomeni, da npr. moraš zdaj v službi imeti eno prijateljico in, da je vsaka oseba s katero greš na kavico tvoj prijatelj. Pač ljudje smo družabna bitja, komu in kaj zaupati je pa naša stvar.
)
, spet z drugimi nikakor. 
. Pa se ne obremenjujem, ker vem, da bom najbrž že naslednji dan klepetava, tako da tisti dan uživam v tišini in tudi npr. na kavi s prijatelji, s katerimi v tišini ni tistega zoprnega občutka, da mora nekdo nekaj reči. 
) ali pa preprosto zmešana. V takih situacijah mi je res vseeno, ker če bo vse skupaj čudno izpadlo, itak to osebo najbrž prvič in zadnjič vidim, in zaradi mene lahko misli tudi, da sem iz lune padla 
In zato pogovor itak ne steče. Potem mi pa fant vedno govori, da naslednjemu, ki mu bo rekel, da sem tiha in sramežljiva, bo kar kaj naredil, ker ko sva midva sama skupaj sploh ne utihnem 
Ampak moje mnenje res ni pomembno, zato vabljena na piknik. 
