Podpis pod MeiMei
Jaz se npr. tudi ne morem strinjati s tem:
Lenccy je napisal/aJSe pa strinjam s Tinkinim opažanjem, ki je napisala nekaj v stilu, da se žlahta ne zmeni za težave svojih so-žlahtnikov. To je prav pogosta slovenska značilnost. Favšija, ko ti gre dobro in obračanje stran, ko ti gre slabo. Prej ti bo pomagal prijatelj, znanec, znanec od znanca, kot kak striček, tetka ali bratranec, sestrična.
Jaz imam namreč občutek, da se lahko vedno v prvi vrsti zanesem prav na družino. Sicer imam precej "sodobno družino" (starejša polbrat in polsestra imata že svoje otroke npr., oče je tretjič poročen), ampak se dobro razumemo in si med seboj pomagamo. Na razna družinska praznovanja grem večinoma prav rada, čeprav se mi seveda zgodi, da s kom od starejših včasih skoraj nimam o čem za govoriti. Prav tako grem z veseljem pogledat nove dojenčke, ko se pojavijo =D
Recimo če pri sebi pogledam za nazaj, vidim, da je bilo to razno "upiranje" res povezano s puberteto - ko npr. s sestro nisva hoteli vsak teden na obisk k starim staršem. Zdaj se mi pa zdi prav žalostno, če jih kdaj ne vidim po več tednov zaradi drugih obveznosti, ker se zavedam, da sta oba že zelo stara, življenje pa kratko - pa nisem nikoli bila ekstra navezana na stare starše.
Res je ogromno odvisno od okolja in res je, da so verjetno starejši bolj podvrženim tem normam. Ampak se mi zdi, da se je včasih za kakšno zoprno stvar tudi dobro malo prisiliti. Nedavno je moja mami oklevala, a bi šla na sestričnin pogreb (ima ogromno bratrancev, veliko jih praktično sploh ne pozna), pa se je na koncu le odločila, da gre. Ko je prišla nazaj, je bila prav zadovoljna, ker je videla, da je tistim sorodnikom veliko pomenilo, da je prišla.