Torej...se kar vidim med določenimi prispevki...tudi jaz nisem bila nikoli dovolj dobra oz. do določenega leta ne, potem ko sem šla študirat je bilo vse drugače, ker nisem več živela doma...
Pa recimo noben fant ni bil dovolj dober. Nimam okusa za moške, da bom imela z njimi težko življenje. Da bi si morala izbrati kakega zdravnika, pravnika oz. bogatega, da bi bila preskrbljena itd. No ubistvu je bila samo mama taka...oče je bil vedno kul.
Pa kakšnih posebnih čustev si nismo izkazovali, čeprav smo se vedno imeli radi. Ni bilo objemanja, lupčkanja in tega...to sem vedno ful pogrešala...
Zdaj pa imam problem z mamo, ki kar na lepem trdi, da jo oče vara. Seveda neutemeljeno in on se na vse pretege trudi ji dokazat da nima prav....vsak ki bi realno pogledal, bi videl, da dejansko ni možno oz. je ona spet kak film preveč pogledala in je prav vkalupljena v to fikcijo, da jo on vara. Ne vem sploh, kako lahko pomagam, kaj naj storim. Rada bi vsaj za silo obdržala to družinico skupaj, samo ne vem, če se bo izšlo. Ima kdo kak nasvet?
(Honoré de Balzac)