Ohjej... včeraj sem slišala, kako od bivšega mama baje okrog razlaga, da mi je ON hotel nuditi moralno podporo, ko me je pustil in mi je za par dni umrla še mama. Mislim, halo?!?!? Saj vem, da je brezveze, da se jezim, da škodim sama sebi in vse, da tisti, ki me poznajo, vedo kaj je res, tisti ki pa niso pravi prijatelji pa itak ne bodo verjeli, četudi jim razložim resnico. Kakšna moralna podpora? A je moralna podpora to, da me ni nikoli poklical in me vprašal če še živim? Da se ni nikoli ponudil, magari pogovoriti o mami??? Okej, čudna tale moralna podpora, ja..
AH, brezvzeze.... Problem je, da sem se jaz ogromno presekirala "kaj sem naredila narobe" in kaj sem jaz storila, da je šlo tako kot je šlo. Okej, prišla sem do določenih spoznanj, da sem ga preveč ljubila, da sem se preveč trudila. Da bi mu morala pustiti več prostora. Najbrž. Ker sem si želela skupne prihodnosti, otroka itd. Vendar sem uvidela, da ne bi mogla ničesar več storiti, ker njemu ni bilo do tega. Najbrž. Vse bolj se je oddaljeval, vse več časa preživljal s prijatelji, če me ni videl teden dni, mu je bilo vseeno. Saj sem slutila, da gre vse k vragu, samo priznati si nisem hotela, sem se oklepala svoje domišljije, iluzije. VEM, da ni pravi zame. In morda zdaj bolj postala kristalna verzija sebe... in zdaj vem, da je tako prav. Kar ne pomeni, da mi je vseeno zanj... Še vedno je nekje tam... ampak bo čas naredil svoje. ... Vem.
Vem pa, da sem postala veliko bolj močna kot sem bila prej. Skozi vse, kar sem prešla - do sedaj - lahko sem prekleto ponosna nase, da sem še tu.. In vem, da grem jaz lahko mimo njega z dvignjeno glavo. Nimam se ničesar sramovati. Sem dobra oseba, zdaj po vsem tem še veliko boljša in ni me sram. Ker me ničesar ne more biti sram.